Mikrofilm je bil ključnega pomena za trajno shranjevanje in hranjenje dokumentov Policije. V Policiji smo v vseh teh letih skrbeli za stalen razvoj in kvaliteto opravljenega dela. V času osamosvojitvene vojne za Slovenijo je bil zaradi uporabe mikrofilma zagotovljen ključni dostop do vseh podatkovnih baz centralnega računalnika Policije na katerikoli lokaciji v Sloveniji.

Začetki mikrofilma v organih za notranje zadeve segajo v leto 1969. Dejavnost je bila ustanovljena s strani takratnega RSNZ (Republiški sekretariat za notranje zadeve). Mikrofilm oziroma mikrofilmska obdelava dokumentov je za Policijo izjemnega pomena, saj se dnevno s papirja na mikrofilm prenaša veliko število dokumentov. Mikrofilm je tako ključnega pomena za shranjevanje oziroma hranjenje dokumentov Policije. Vzporedno z uvedbo prve elektronske obdelave podatkov v takratnih organih za notranje zadeve se je pojavila tudi potreba po učinkovitem in naprednem arhiviranju papirnih dokumentov. Tehnologija v tedanjem času se je temu cilju najbolj približala z uporabo 16 milimeterskega mikrofilma, imenovanega klasični mikrofilm.

Glede na vrsto, kvaliteto in obliko papirnih dokumentov v tedanjih organih za notranje zadeve je takratni RSNZ-SRS izvedel nakup prve mikrofilmske pretočne kamere, KODAK R-600 z vso pripadajočo opremo za razvijanje in konfekcioniranje mikrofilma v tako imenovane "mikrofilmske žepke". Z uporabo 24 kratne pomanjšave smo v posamezni mikrofilmski žepek formata A6 lahko vstavili do 55 posnetih dokumentov formata A4.     Tako je izgledala naša prva mikrofilmska kamera

Na začetku so se na mikrofilm snemali samo dosjeji s področja Javne varnosti. Kasneje pa so na mikrofilm, predvsem zaradi njegove preproste uporabe in nenazadnje tudi zaradi prihranka pri prostorih, začeli uporabljati praktično vse službe takratnega RSNZ-SRS. Ob tem se je na vseh takratnih upravah, z nakupom čitalcev za mikrofilm, vzporedno širila tudi distribucija mikrofilmskega arhiva. Ob izjemnem povečanju števila obdelanih dokumentov smo nabavili najnovejšo mikrofilmsko kamero, KODAK R-700, zatem pa še izboljšano različico KODAK R-800. To so bila vlaganja v takrat najnovejše modele mikrofilmskih naprav za bolj kvalitetno delo ter hitrejše obdelave večjih količin dokumentov. V manjšem obsegu se je še vedno uporabljala kamera KODAK R-V2 (koračna) za starejše vrste dokumentov, ki niso bili primerni za "pretočno" oziroma avtomatsko snemanje.

Prikaz postopka mikrofilmanja dokumenta

Zaradi hitrejšega ponovnega dostopa do posnetega dokumenta smo kupil za tiste čase izjemno moderen mikrofilmski sistem, imenovan "MIRACODE". Kamera KODAK Miracode je poleg posnetka dodala še kodo, ki jo je določil operater sam. Na podlagi te kode je poseben čitalec posnetega mikrofilma avtomatsko našel želeni dokument.

S prihodom elektronske obdelave podatkov se je temu primerno moderniziral tudi mikrofilm. V mikrofilmski tehnologiji se je pojavile naprave COM (kratica za COMPUTER OUTPUT ON MICROFILM). RSNZ-SRS je tako mikrofilmsko službo obogatil z nakupom naprave KODAK COM-80 z vso pripadajočo opremo. COM tehnologija omogoča avtomatski izpis računalniških podatkov preko optične kamere in katodne cevi na 105 mm mikrofilm. Tako posneti in razrezani mikrofilmi so se imenovali "mikrofiši" (MIKROFISCHE).   Izgled naprave COM

Z uporabo 42 kratne pomanjšave je posamezni mikrofiš formata A6 vseboval 207 tiskanih strani in indeksno stran s centralnega računalnika RSNZ. Zaradi občutljivosti originalnega 105 mm mikrofilma oziroma fischa na mehanske poškodbe in vlago smo z reprodukcijsko napravo DATAGRAFIX 76 vse mikrofiše prekopirali na delovne kopije. Mikrofiši, kopirani na poseben 105 mm film, so zagotavljali delo tudi v oteženih pogojih na "terenu" z ročnimi mikročitalci. Le ti so bili izjemno obstojni in uničljivi le v primeru ognja.

Ob osamosvojitveni vojni za Slovenijo so bile vse evidence iz centralnega računalnika RSNZ-SRS shranjene z omenjeno tehnologijo na mikrofilme. Tako je bil zagotovljen ključni dostop do vseh podatkovnih baz centralnega računalnika Policije na katerikoli lokaciji v Sloveniji. Mikrofilm je tako postal prijazen servis tako za uporabnika kot strokovnjaka zaposlenega v tem servisu. Do uvedbe digitalnih tehnologij se mikrofilm ni dosti spreminjal. Dogajale so se le minimalne tehnološke izboljšave oziroma popravki in nadgradnje tehnologije. Z razvojem digitalne tehnike pa je mikrofilm doživel izboljšavo v smislu digitalizacije zajema podatkov, ki pa so na koncu še vedno zapisani na mikrofilmu. Gre za prehod iz analognega v digitalni svet, s katerim se soočamo danes in nam pomeni velik izziv tudi za prihodnje. O uporabnosti in učinkovitosti mikrofilma priča tudi dejstvo, da se kljub današnji digitalni tehnologiji "klasični" mikrofilm uporablja še danes in predstavlja še vedno najbolj zanesljiv način ohranjanja verodostojnosti listine, ki ima dokazno vrednost na sodiščih.

Janez Golob, Alen Vozelj, Tomaž Ramoveš, OSPU CI UIT