Oddelek za biološke preiskave je zadnji organizirani oddelek v kriminalističnem laboratoriju. Čeprav je več kot 20 let majhno število bioloških preiskav opravljal kar kemijski laboratorij in je biološki laboratorij začel skromno, z eno samo zaposleno leta 1971, je po skoraj 50 letih to najbolj obremenjen oddelek, ki s preiskavami DNK rešuje najtežja kazniva dejanja v državi.

Oddelek skrbi za ugotavljanje fiziološkega izvora bioloških sledi in za genetske preiskave. Do leta 2018 so njegovi zaposleni opravljali tudi morfološke primerjave las ter človeških in živalskih dlak, zdaj pa usposobljeni strokovnjaki te preiskave opravljajo v okviru Oddelka za fizikalne preiskave. Oddelek je vrsto let vodil in vzdrževal evidenco preiskav DNK (kar danes opravlja zaposlena v vodstvu laboratorija), še vedno pa, v skladu z zahtevami Prümske pogodbe, ostaja nacionalna kontaktna točka za mednarodno izmenjavo profilov DNK med državami podpisnicami pogodbe. Slovenija te podatke trenutno izmenjuje s 23 državami članicami.

Preiskave Oddelka za biološke preiskave:

• preliminarne preiskave za ugotavljanje vrste biološke sledi: z barvnimi kemijskimi metodami je mogoče v vzorcu posredno identificirati, ali gre za sled krvi, semenske tekočine ali sline, pri krvi pa je mogoče ugotavljati tudi, ali gre morebiti za menstrualno kri. To so občutljive metode, ki niso povsem specifične, kar lahko da tudi napačno pozitiven rezultat;

• imunokromatografske preiskave za ugotavljanje vrste biološke sledi so potrditvena metoda za ugotavljanje prisotnosti krvi, semenske tekočine in sline v vzorcu;

• identifikacija telesnih tekočin človeškega izvora z uporabo biomarkerjev informacijske RNK: na podlagi biomarkerjev mRNK (informacijska RNK) lahko identificiramo vaginalne izločke, menstrualno kri ali slino;

• klasične preiskave jedrne DNK oziroma tipizacija lokusov STR in dela amelogeninskega gena za določanje spola osebe in določitev identitete osebe v vzorcu sledi. Uporabljajo se tudi pri ugotavljanju biološkega starševstva in drugih sorodstvenih razmerij. Za vse te preiskave (razen določanje spola) potrebujemo primerjalne vzorce osumljencev, oškodovancev ali domnevnih sorodnikov;

• preiskava jedrne DNK vzorcev z razgrajeno DNK (stari vzorci, sledi dotikanja, sledi na umazani podlagi) z inhibitorji pomeni tipizacijo skrajšanih lokusov STR, amelogeninski gen pa se tipizira enako kot pri klasični tipizaciji. Namen in zahteve preiskave so enake kot pri klasični tipizaciji;

• preiskava jedrne DNK vzorcev z nizko količino DNK (vzorci z nizko količino DNK humanega izvora ali mešanico več oseb) - postopki in namen so enaki kot pri klasični preiskavi jedrne DNK in preiskavi DNK vzorcev z razgrajeno DNK;

• preiskava moške DNK obsega tipizacijo lokusov DNK na moškem spolnem kromosomu Y. S preiskavo se določi haplotip STR moškega v vzorcu in na podlagi primerjave s primerjalnim vzorcem ugotavlja ujemanje haplotipov. Metoda ni individualno specifična, ob določenih predpostavkah pa se uporablja za ugotavljanje sorodstva po moški liniji, kadar so na voljo le oddaljeni sorodniki, in za identifikacijo količinsko skromnih bioloških sledi moškega izvora;

• obdelava podatkov v evidenci preiskav DNK: vnos, iskanje in povezovanje ujemajočih se profilov STR med osebami in sledmi v evidenci DNK zaradi iskanja osumljencev kaznivih dejanj ali povezovanja kaznivih dejanj med seboj ter ugotavljanja upravičenosti hrambe podatkov DNK v evidenci DNK.