Policiji kot največji varnostni sili za zagotavljanje pravnega reda države lahko na slovenskih tleh sledimo skozi različna časovna obdobja, znotraj katerih je delovala. Spreminjala so se njena poimenovanja, uniforme, oborožitev, zaprisege njenih pripadnikov, že več kot 160 let – od nastanka naprej – pa so ostale nespremenjene njene temeljne naloge: zagotavljati javni red, mir in varnost državljanov.

I.
V času Franca Jožefa I. (1850 - prva svetovna vojna) 

Začetki oblikovanja slovenske policije segajo v leto 1850, ko je cesar Franc Jožef I. po francoskem vzoru potrdil ustanovitev nove varnostne organizacije - orožništva v avstrijskem cesarstvu, kamor je takrat spadala večina današnjega slovenskega ozemlja. Dotedanjim varnostnim silam - cesarski vojski in občinskim policijskim stražnikom - ni uspevalo krotiti razjarjenih množic, ki so vzniknile v evropski pomladi narodov, zato je bilo treba dodatno poskrbeti za varnost in red.

Za razliko od tedanje državne policije - izhajajoče iz civilnih vrst, podrejene županu oziroma mestnemu glavarju ter pristojne za posamezna mesta - iz katere se je pozneje razvilo mestno redarstvo, je orožništvo kot najštevilčnejša in sprva vojaško organizirana varnostna sila skrbelo za notranjo varnost države in cesarske hiše ter pomagalo državnim organom (državnim, deželnim in okrajnim oblastem, sodiščem). Opravljalo je vse klasične policijske naloge, in sicer od nadzorovanja cestnega prometa do zatiranja kriminalitete. Po potrebi so orožnike zbrali z več postaj ali celo iz več dežel, kar je bil vzorec za vse poznejše družbene sisteme.

Orožnika okoli leta 1850

Prvi predpis, ki je urejal orožniško uniformo, je bila okrožnica vojnega ministrstva leta 1850. Orožnike so oblekli v temnozelene vojaške suknjiče, sive (zimske) ali bele (poletne) hlače, v hladnem vremenu v sive plašče, bele rokavice in jim nadeli čelade – imenovane »pikače« - z dvoglavim orlom in cesarskim monogramom F. J. Te so že leta 1860 zamenjali za lovske klobuke, pozneje pa so se spet vrnili k njim. V ogrskem delu cesarstva so madžarski orožniki lovske klobuke s petelinjimi perjanicami nosili še leta 1941.

Ime nove enote je izviralo iz francoske besede »gens d'armerie« (mož z orožjem) ali nemške »Gendarmerie« - žandarmerija. Ta izraz se je uporabljal v zakonih, medtem ko se je slovenska beseda »orožništvo« le postopoma uveljavljala.

Orožnik je lahko postal avstrijski državljan, star od 24 do 36 let, samski ali vdovec brez otrok, zdrave postave in gibčen, ne nižji od 170,5 centimetra, z znanjem deželnega jezika, branja in pisanja ter dobrega vedenja in neomadeževane preteklosti. V orožniške vrste so v največjem številu prehajali vojaki. V službo so jih sprejemali najmanj za 10 let, pozneje za štiri leta.

Ko so fantje vstopili v orožniški stan, so morali zapriseči: »Svečano prisegam pri vsemogočnem Bogu njegovemu apostolskemu veličanstvu, najpresvetlejšemu knezu in gospodu Francu Jožefu Prvemu, po milosti božji cesarju Avstrije, kralju Češke itd., apostolskemu kralju Ogrske, in veljavnim zakonom domovine zvestobo in vdanost. Prisegam, da bom kot c. kr. orožnik (orožniški častnik) službo javne varnosti, reda in miru po navodilih in kot vojak po vojaških zakonih in predpisih, posebej postavljene naloge vestno izpolnjeval, pri čemer bom imel pred očmi zmeraj koristi službe, njegovega visočanstva in države, zakone kot tudi meni dane ukaze za to pristojnih oblastev, mojih predpostavljenih in višjih z voljno poslušnostjo izpolnjeval ter službeno skrivnost skrbno varoval. Tako naj mi Bog pomaga!« (Čelik, 2005: 158). 

II.
Kraljevina SHS - Jugoslavija (1918 - 1941)

Po koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske smo Slovenci v novonastalo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) vstopili s svojimi varnostnimi silami. Leta 1918 so orožniki in policijski stražniki že sodelovali s slovensko vojsko in pod vodstvom generala Rudolfa Maistra zagotovili, da sta severna Štajerska in južna Koroška ostali v Sloveniji.

Vsi orožniki v novi državi niso obdržali službe. Narodna vlada SHS v Ljubljani je prevetrila tako vrste orožnikov kot stražnikov in odpustila vse, ki niso bili slovanskega izvora. Odpuščene Nemce, Italijane in Madžare so večinoma nadomestili slovenski fantje, ki so prišli iz Trsta, z Goriškega in iz Istre.

Orožnika - vodnika službenih psov, na izobraževanju v Sremski Kamenici leta 1923

Orožniki so morali zapriseči: »Jaz (ime in priimek) prisegam na vsemogočnega Boga, da bom vrhovnemu poveljniku narodne oborožene sile, kralju Srbov, Hrvatov in Slovencev, Aleksandru Prvemu, zvest, iz vse duše vdan in pokoren; da bom kot orožnik (orožniški častnik) v službi javne varnosti, reda in miru vestno in zvesto izvrševal svoje dolžnosti po ustavi, zakonih, pravilih in nalogih predstojnikov in službenega oblastva in da bom čuval uradno tajnosti. Tako mi Bog pomagaj.« (Čelik, 2001: 90).

Tudi v kraljevini ostaja orožništvo najštevilčnejši varnostni organ med službami, ki skrbijo za notranjo varnost države. In tako kot v Avstro-Ogrski, sta za orožništvo skrbeli dve ministrstvi: notranje ministrstvo in ministrstvo za vojsko in mornarico. Prvo je odločalo o uporabi orožništva, strokovnem usposabljanju in opremljanju, drugo pa je bilo pristojno za disciplino, osebna razmerja, vojaški pouk in oborožitev.

Orožniške uniforme so bile izdelane iz takrat uveljavljene tkanine, imenovane čoja, in so bile olivno sive barve. Od vojaških so se razlikovale le v naramnih epoletih, činih in našitih trakovih na levem rokavu, ki je bil pri nižjih častnikih srebrne barve, pri višjih pa zlate. K uniformi sta spadali tudi dve vrsti pokrival: kapa »šajkača« in »šapka« (kapa s ščitnikom).

Ravno tako kot v času Franca Jožefa I. je orožnik za poroko potreboval dovoljenje ministra oziroma predstojnika. Le manjšina orožnikov je bila poročena, saj so bili pogoji za pridobitev dovoljenja strogi.

Poroka orožniškega podnarednika Antona Suhadolnika (orožniška postaja Gornji Petrovci) s Karolino Jakič iz Markovcev. Na dvorišču gostilne Štefanec v Šalovcih 27. marca 1940

Prva uredba o porokah častnikov iz leta 1923 je med drugim določala: »Orožniški podčastniki, kaplarji in stalni orožniki se lahko poročijo po končanih osmih letih službe v orožništvu ... Pripravniki orožništva se kot poročeni ne sprejemajo niti se ne morejo poročiti. Poroko orožniškim podčastnikom, kaplarjem in stalnim orožnikom lahko odobri komandant celotnega orožništva (brigadni, pozneje polkovni general s sedežem v Beogradu). Orožniški podčastnik in kaplar ali stalni orožnik, ki se poroči brez odobritve pristojnih organov, je odpuščen iz orožništva.« Pozornost je bila usmerjena tudi na nevesto. Ta je morala biti iz dobre družine, moralno neoporečna itd. 

III.
Druga svetovna vojna (1941 - 1945)

Nemci, Italijani in Madžari so po zasedbi slovenskega ozemlja vzpostavili svoj policijski aparat, v katerega so vključili tudi del varnostnih sil Kraljevine Jugoslavije. Hkrati so organi narodnoosvobodilnega boja, ki so se uprli okupatorjem, in nove, med vojno nastale oblasti ustanavljali svoje varnostne organe in službe. Te so delovale na področju varnosti in so se sprva imenovale vaške straže. S sklepom vodstva Osvobodilne fronte je bila oktobra 1941 ustanovljena narodna zaščita, iz katere je po vojni nastala milica.

Narodna zaščita Briško-beneškega okrožja v Brdih, poletje 1944

Prisega pripadnika narodne zaščite se je glasila: »Jaz, vojak osvobodilne ljudske vojske slovenskega naroda, ki se ob boku delavsko-kmečke armade Sovjetske zveze ter vseh ostalih za svobodo se borečih narodov borim za osvoboditev in združitev slovenskega naroda, za mir in bratstvo med narodi ter za srečno bodočnost delovnega ljudstva, prisegam pred svojim narodom in svojimi bojnimi tovariši, da bom oddal vse svoje sile in vse svoje sposobnosti osvobodilni stvari slovenskega naroda, delovnega ljudstva ter vsega naprednega in svobodoljubnega človeštva v sveti vojni proti fašističnim tlačiteljem in barbarom, da ne bom zapustil vrst slovenske osvobodilne vojske, v katero sem prostovoljno in zavestno vstopil, in ne bom odnehal v boju do popolne zmage nad fašističnimi okupatorji, do popolnega uresničenja velikih osvobodilnih ciljev slovenskega naroda in delovnega ljudstva. Prisegam, da v boju za te velike osvobodilne cilje ne bom štedil svojih sil in da se ne bom ustrašil žrtev in težav ter da bom, če bo to potrebno, žrtvoval za svoj narod tudi svoje življenje. Smrt fašizmu – svoboda narodu! « (Strokovni list, 1952: 396).

Narodna zaščita je bila sestavni del partizanske vojske, zato so bile njene enote vojaško organizirane, njeni pripadniki pa so nosili vojaške uniforme. Partizani so sprva nosili civilna oblačila, deloma starojugoslovanske uniforme, pozneje pa tudi zaplenjeno opremo okupatorjev. Skupni znak borcev je bila peterokraka rdeča zvezda, ki so jo nosili na različnih pokrivalih. Do leta 1942 so nosili »triglavko«, pozneje pa »titovko«, ki jo je zasnoval Tito in je postala enotno pokrivalo za vso narodnoosvobodilno vojsko.

IV.
Socialistična Jugoslavija (1945 - 1991)

5. maja 1945 je bila v Ajdovščini oklicana slovenska vlada. Njen predsednik je bil Boris Kidrič, minister za notranje zadeve pa Zoran Polič. Nova vlada je državne uslužbence pozvala, naj se javijo na starih delovnih mestih. Sledilo je preverjanje njihovega delovanja med vojno, ponovno sprejeta je bila le tretjina mož. Edina uniformirana enota javne varnosti v novi državi je postala milica, ki se je razvila iz narodne zaščite in se v Sloveniji leta 1950 preimenovala v ljudsko milico, medtem ko v drugih delih države njenega imena niso spreminjali.

Beseda »milica« izhaja iz latinske besede »militia« in je v širšem smislu pomenila »vojaško moč«, v ožjem pa »deželno obrambo«. Zakon o narodni milici iz leta 1946 jo je opredelil kot vojaško organizirano silo, delujočo v okviru notranjega resorja in podrejeno zveznim oblastem v Beogradu. Določal je tudi, da so miličniki samo moški. Prvi razpis za sprejem miličnic je Republiški sekretariat za notranje zadeve objavil šele leta 1973.

Vsak miličnik je moral pred začetkom nastopa službe svečano priseči. Besedilo prisege iz leta 1946, ki jo je v 45. členu predpisal Zakon o narodni milici, se je glasilo: »Jaz (ime in priimek) prisegam pri svoji časti in življenju, da bom svojo službo opravljal po zakonih in ukazih nadrejenih mi starešin vestno, požrtvovalno in nepristransko; da bom discipliniran in da bom brezpogojno izvrševal ukaze nadrejenih mi starešin; da bom varoval uradne tajnosti in da bom na vsakem mestu varoval ugled narodne milice. Prisegam, da bom budno varoval pridobitve narodnoosvobodilnega boja in ustavni red – ljudsko oblast ter bratstvo in enotnost naših narodov, da bom zvesto izpolnjeval dane mi naloge zaradi okrepitve in razvoja teh pridobitev in da bom do zadnjega diha zvest narodu in svoji domovini Federativni ljudski republiki Jugoslaviji. Če prekršim to svojo slovesno prisego, naj me zadene neusmiljena kazen vojaškega zakona, splošno sovraštvo in prezir naših narodov in prekletstvo domovine.«

Miličniška uniforma se je spreminjala s spremembami organizacije milice. Takoj po vojni so vojaške uniforme, ki so jih nosili pripadniki narodne zaščite, spremenile barvo iz olivno zelene v sivo zeleno ali svetlo rjavo. Okrašene so bile z naramnimi epoletami, obrobljenimi z rdečim trakom. Položajne oznake na spodnjem delu rokava so ostale enake vojaškim. Uredba o obleki jugoslovanske vojske je leta 1946 določila temno modro miličniško uniformo z naramnimi položajnimi oznakami.

Prometna patrulja, Mačkovec, leta 1960

Ob položajnih oznakah so se po letu 1958 na miličniških uniformah začeli pojavljati simboli dejavnosti. Te so najprej uvedli prometni miličniki, ki so se od drugih razlikovali še po beli prevleki na kapi (šapki) z belim ščitnikom in podbradkom, belih narokavnikih in belem opasaču.

Simboli so dobili enotno obliko leta 1974. Takrat je slovenska milica prvič na uniformo dala svoj znak, po čemer se je ločila od drugih jugoslovanskih miličnikov. Na levi rokav so našili moder ščit z napisom MILICA, na katerem je bil simbol Triglava in morja, objet s stiliziranimi lovorovimi listi.

V kovinski pasni zaponki z osebno identifikacijsko številko se je ohranil ostanek avstro-ogrske uniforme, ko so tedanji varuhi reda okoli vratu nosili kovinski identifikacijski obesek, po katerem so miličniki dobili vzdevek »kifeljc«.

Glavne naloge milice so bile zagotavljanje javnega reda in miru, do sredine petdesetih let preteklega stoletja pa je opravljala še nekatere posebne naloge, kot so varovanje industrijskih objektov, gasilska dejavnost in zaščita gozdov.

Postaja ljudske milice je bila v novi Jugoslaviji temeljna enota, vključena v organe za notranje zadeve. Na regionalni ravni so nastajala tajništva za notranje zadeve (TNZ) z več delovnimi področji, ki pa so se v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja večkrat preimenovala in reorganizirala.

Prve miličnice v slovenski milici, posnetek iz športnih iger organov varnosti, 13. maja 1973

Decentralizacija republik po sprejetju zvezne ustave leta 1963 je pripeljala Slovenijo do prvega slovenskega Zakona o notranjih zadevah, ki je bil sprejet leta 1967. Milica je prešla pod pristojnost republike in od mejnih enot Jugoslovanske ljudske armade prevzela varnost državne meje. Na zvezni ravni se je odločalo le še o uporabi prisilnih sredstev, uniformi in označbi funkcij ter oborožitvi. Leta 1972 pa je tudi to postalo v pristojnosti republike. Pod zvezno upravo je ostala samo uprava državne varnosti, ki je pomenila podlago za sodelovanje slovenskih miličnikov pri zagotavljanju reda in miru v srbski avtonomni pokrajini Kosovo v letih od 1981 do 1990. Večjih sprememb ni bilo do nastanka nove države Republike Slovenije.

Menjava tabel na mejnem prehodu Ljubelj, leta 1991

Slovenska milica skupaj z organi za notranje zadeve je odigrala pomembno vlogo v procesih osamosvajanja Slovenije. V številnih akcijah od leta 1989 dalje, v vojni in povojnih dogodkih do odhoda agresorjeve vojske iz Slovenije oktobra 1991 so pokazali, da so pripravljeni in usposobljeni za obrambo slovenskega naroda, slovenskih državljanov in slovenskega ozemlja. 

V.
Samostojna Slovenija (1991 - )

Leta 1991 je bilo v Sloveniji okoli 4.400 uniformiranih miličnikov in 440 kriminalistov. Miličniki so v novi državi 2. februarja leta 1992 postali policisti. Po osamosvojitvi se je policija namreč preoblikovala v skladu z družbenopolitičnimi spremembami. Ob depolitizaciji oziroma departizaciji je v ospredje stopilo varstvo človekovih pravic. Spremenila sta se organizacija in ime – milica se je leta 1992 preimenovala v policijo. Beseda »policija« izvira iz grške besede »politeia«, ki so jo razumeli kot državno upravo. Pozneje se je ta pojem uporabljal za posebno državno formacijo, katere naloga je bila skrb za red, mir in varnost države.

V novi državi je bila oblikovana tudi nova zaprisega, ki se glasi: »Slovesno prisegam, da bom pri izvajanju nalog vestno, odgovorno, humano in zakonito izpolnjeval svoje naloge ter spoštoval človekove pravice in temeljne svoboščine.« (Kolenc, 2002: 1).

Uniforma slovenske policije je bila zasnovana na podlagi uniforme nekdanje ljudske milice. Barvna skladnost in osnovni deli so skoraj enaki, razlike so le v krojih, odtenkih barve in materialih. Sestavni del uniforme so položajne oznake in simboli policije. Policijska uniforma je zimska, poletna, delovna in slovesna. Za opravljanje določenih nalog policisti nosijo posebne uniforme, denimo maskirno, smučarsko, letalsko, uniformo motorista oziroma konjenika, uniformo za opravljanje nalog na vodnih plovilih ipd. Od leta 1992 se je slovenska policijska uniforma spremenila le v malenkostih, predvsem glede uporabe položajnih oznak in znakov pripadnosti.

Slovenski policisti

Slovenska policija je želela postati sodobna, po evropskih merilih oblikovana institucija, ki bi služila predvsem prebivalcem in bi bila sposobna učinkovito odgovoriti na globalne in lokalne izzive sodobnega  življenja. Njen cilj je bila prožna policijska organizacija, ki ni obremenjena z zgodovino in politiko. Izpeljana je bila reorganizacija, sprejeti so bili novi pravni akti. Leta 1998 je začel veljati novi Zakon o policiji, ki je zamenjal 18 let star Zakon o notranjih zadevah, katerega deli so bili popolnoma preživeti in neuporabni za novonastalo demokratično državo.

V tem obdobju je slovenska policija naredila tudi korak k Evropi in svetu – leta 1992 je sprejela kodeks policijske etike, začela se je mednarodno povezovati in sodelovati. Vključila se je v Mednarodno policijsko organizacijo (IPA), kriminalistična služba je postala članica Interpola, stike je začela iskati prek različnih oblik sodelovanja v Svetu Evrope in Evropski uniji, s posameznimi državami je vzpostavila neposredne stike. S pristopom k Evropski uniji je slovenska policija postala članica Europola, leta 2007 pa je vstopila v schengensko območje. Ob tem je policija dobila številne nove in zahtevne naloge, zlasti glede varovanja državne meje, saj je morala uvesti nov sistem varovanja naše meje s Hrvaško, ki je konec decembra 2007 postala zunanja meja Evropske unije.

Leta 1992 je bil 27. junij določen za dan slovenske policije, kar je bilo povezano z vlogo milice v obrambi Slovenije pred posegom Jugoslovanske ljudske armade.

Prispevek o zgodovini slovenske policije Od orožnika do policista je objavljen tudi v reviji Varnost, št. 2/2016, na straneh 44-48.

Informacije o zgodovini policijskega dela v skupnosti pa so dosegljive na spletni strani: Zgodovina in razvoj policijskega dela v skupnosti.
 

Viri in literatura:

• Čelik, P. (1991). Policaji. Ljubljana: Delo.
• Čelik, P. (2001). Slovenski orožniki 1918–1941. Ljubljana: Društvo za preučevanje zgodovine, literature in antropologije.
• Čelik, P. (2001). Cesarski orožniki pri nas. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 2, 146–150.
• Čelik, P. (2005). Orožništvo na Kranjskem 1850–1918. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije.
• Čelik, P. (2008). Naše varnostne sile 1850–2008: temeljni pravni predpisi. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, Viri.
• Kolenc, T. (2002). Slovenska policija. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve.
• Strokovni list ljudske milice (1952), št. 10–11.
• Vrišer, S. (1987). Uniforme v zgodovini: Slovenija in sosednje dežele. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
• Vrišer, S. (1991). Uniforme v zgodovini: civilne uniforme na Slovenskem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
• Uredba o uniformi, položajnih oznakah in simbolih policije, Uradni list RS, št. 104, 23. 12. 2010.
• Začasna organska postava žandarmerije v avstrijskem cesarstvu, Občni državni zakonik in vladni list Avstrijskega cesarstva, št. 12, z dne 23. 3. 1850.
• Zakon o žandarmeriji (orožništvu), Službeni list Kraljevine banske uprave Dravske Banovine, 12. 12. 1930.
• Zakon o narodni milici, Uradni list FLRJ, št. 101/1946.
• Zakon o narodni milici, Uradni list FLRJ, št. 101, 17. 12. 1949.
• Zakon o organih za notranje zadeve. Uradni list FLRJ, št. 26, 16. 7. 1956.
• Zakon o notranjih zadevah. Uradni list SRS, št. 13, 6. 4. 1967.
• Zakon o policiji. Uradni list RS, št. 49, 3. 6. 1998.

Opombe k fotografijam:

• Orožnika okoli leta 1850 - iz knjige Fritz Hörmann, Gerald Hesztera: Zwischen Gefahr und Berufung, str. 31, Wien 1999
• Orožnika - vodnika službenih psov, na izobraževanju v Sremski Kamenici leta 1923 - iz fotoarhiva Muzeja slovenske policije 
• Poroka orožniškega podnarednika Antona Suhadolnika 27. marca 1940 - iz fotoarhiva Muzeja slovenske policije, fotograf Julij Schönauer (1894-1944) iz Šalovcev
• Narodna zaščita Briško-beneškega okrožja v Brdih, poletje 1944 - iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije
• Prometna patrulja, Mačkovec, leta 1960 - iz fotoarhiva Muzeja slovenske policije
• Prve miličnice v slovenski milici, posnetek iz športnih iger organov varnosti, 13. maja 1973 - iz fotoarhiva Ministrstva za notranje zadeve
• Menjava tabel na mejnem prehodu Ljubelj, leta 1991 - iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije
• Slovenski policisti - iz fotoarhiva Ministrstva za notranje zadeve