Vsako leto je v Sloveniji pogrešanih nekaj sto oseb, od otrok in mladoletnikov do odraslih oseb. Čeprav so vzroki njihovega izginotja različni, slovenski policisti v vsako iskanje pogrešanega vložimo veliko truda in energije.

V slovenski policiji se zavedamo stiske svojcev, ki jo lahko povzroči nenadno in nepričakovano izginotje njihovega bližnjega. To jih zelo prizadene, zato temu področju dela posvečamo veliko pozornosti.

Med pogrešanimi so lahko osebe, ki so pobegnile od doma (na primer mladoletni begavci) ali so se med hojo izgubile oziroma se jim je kaj zgodilo (na primer v gozdu ali gorah), osebe, pogrešane v naravnih in drugih nesrečah, pa tudi osebe, ki zaradi svojega telesnega, zdravstvenega ali psihičnega stanja same ne morejo skrbeti zase in so odšle od doma ali iz varstvenega oziroma zdravstvenega zavoda. Pri nekaterih osebah vzrok odsotnosti ni znan.

V Sloveniji je največ pogrešanih odraslih in starejših oseb, predvsem oseb z demenco ali drugimi starostnimi boleznimi. V kar nekaj primerih gre za izgubljene osebe v gorah, osebe, ki so nenadno zapustile zdravstveno ali negovalno ustanovo, in podobno. Od okoli 500 prijav pogrešanih oseb, ki jih na leto v povprečju prejme slovenska policija, je okoli tretjina otrok (do 14. leta starosti) in mladoletnikov.

Večina pogrešanih oseb v Sloveniji je najdenih relativno hitro, le v redkih primerih ostanejo pogrešane več let. Tudi v takih primerih se iskanje ne zaključi in policisti nadaljujemo zbiranje obvestil, vse dokler pogrešana oseba ni najdena.

Ne čakajte s prijavo pogrešane osebe – čas je odločilen dejavnik!

V policiji že vrsto leto opozarjamo, da nikakor ne drži mit o nekem 24- ali celo 48-urnem roku za prijavo pogrešanja osebe! Tak rok ni nikoli obstajal.

Policisti svetujemo, da je treba obvestiti policijo in izginotje prijaviti čim prej, še posebno pri otrocih in ranljivih osebah, kot so starejši ljudje z demenco ali drugo starostno boleznijo, ki najbolj potrebujejo hitro in učinkovito pomoč.

Policija se na vsako prijavo hitro odzove in takoj začne izvajati svoje ukrepe za izsleditev. Naš osnovni cilj je, da pogrešanega čim prej in varno vrnemo domov, k njegovim svojcem.

Manj časa kot namreč mine od izginotja do prijave pogrešanja, več je možnosti, da bo pogrešana oseba najdena živa in nepoškodovana. V več kot polovici vseh primerov pogrešane najdemo v le nekaj urah. V desetih urah je najdenih več kot 70 odstotkov pogrešanih oseb, v enem dnevu pa več kot 80 odstotkov.

Prijavi na policijo sledi razpis iskanja

Odsotnost osebe običajno vzbudi skrb svojcev ali drugih ljudi, ki to opazijo in prijavijo policiji (ali pa tudi ne, kar je seveda odvisno od odnosa teh ljudi do pogrešane osebe in vzrokov izginotja). O izginotju neke osebe smo torej večinoma obveščeni, včasih pa ga zaznamo oziroma odkrijemo sami.

• Kdaj se za policijo šteje, da je oseba pogrešana?

Glavni element za status pogrešane osebe je njena nenadna in nepričakovana odsotnost iz kraja, kjer je dotlej prebivala. Odsotnost mora biti daljša od običajne, predvsem pa nepojasnjena. Ob prijavi pogrešane osebe se obvezno upoštevajo tudi pretekle navade osebe, njeni običaji, obnašanje, socialni stiki ali poklicna dejavnost in drugo. Podatki prijavitelja so tako osnova, na podlagi katere policija oceni celotno situacijo in se odloči o nadaljnjih ukrepih, se pravi, ali bo sprožila preiskavo pogrešanja ali pa, nasprotno, merila za pogrešano osebo niso izpolnjena in preiskave ne bo.

• Kateri so prvi najnujnejši ukrepi policistov?

Če je torej oseba – bodisi iz znanih bodisi iz neznanih vzrokov – nenadno, nepričakovano odsotna iz določenega okolja, policisti najprej "razpišemo iskanje" v evidenci pogrešanih oseb in schengenskem informacijskem sistemu. Nato začnemo zbirati razpoložljive informacije o osebi, ki je pogrešana, dodatno preverjati vse okoliščine njenega izginotja (tudi zunanje dejavnike, kot so na primer vreme, promet, nepredvidljivi dogodki in nezgode), opravljati poizvedbe pri sorodnikih, prijateljih, znancih in sodelavcih ter jo z različnimi ukrepi intenzivno iskati.

Zaporedje teh korakov seveda ni nujno vedno enako. Včasih je z iskanjem treba začeti nemudoma, takoj po prejemu prve prijave, še zlasti če je pogrešana oseba življenjsko ogrožena (npr. nevarnost samomora) ali v primeru pogrešanih otrok.

Med nujnimi ukrepi je torej vnos razpisa iskanja pogrešane osebe v domačo evidenco pogrešanih oseb, do katere imajo dostop vse policijske enote v Sloveniji. Prav tako podatke zabeležimo v mednarodne policijske baze, kot sta Interpolova evidenca in schengenski informacijski sistem. Če bi policisti kjer koli, bodisi doma bodisi v tujini, neko osebo pri postopku preverili v evidencah, bi hitro lahko ugotovili, da je pogrešana in katera enota je razpisala iskanje.

Ob sumu, da bo pogrešana oseba najdena mrtva (samomori, nesreče ali naravne smrti), pa moramo za morebitni identifikacijski postopek zbrati še primerjalno gradivo, npr. fotografije, prstne sledi, vzorce DNK in podatke iz zobozdravstvenega kartona. Nedvomna ugotovitev identitete je namreč potrebna tako za kazensko- kot tudi civilnopravne postopke.

Iskalne akcije so velikokrat zelo zahtevne

Za obravnavo primera pogrešane osebe in začetno zbiranje informacij je običajno najprej odgovorna policijska postaja, na območju katere je imela pogrešana oseba stalno ali zadnje prebivališče, ali policijska postaja, na območju katere je oseba izginila oziroma so jo nazadnje opazili.

Pri približno petini vseh primerov je iskalna akcija zahtevnejša in obsežnejša. Takrat policisti lokalne policijske enote ne zadostujejo in v iskanje se vključijo druge policijske službe, od vodnikov službenih psov in policistov konjenikov do gorske enote policije, posebne policijske enote in kriminalistov. Pomagamo si tudi z brezpilotnimi zrakoplovi (droni), policijskimi helikopterji, termovizijskimi kamerami in drugo tehnično opremo. Zelo pogosto mobilne operaterje zaprosimo, da nam sporočijo zadnjo lokacijo mobilnega telefona pogrešane osebe.

Če okoliščine to dopuščajo oziroma zahtevajo, policisti za pomoč pri iskanju pogrešanih oseb zaprosimo še preostale razpoložljive službe v državi, zlasti pripadnike sil za zaščito in reševanje (vodnike reševalnih psov, gorske reševalce, civilno zaščito, jamarje, potapljače, prostovoljne gasilce in druge), pripadnike Slovenske vojske in tudi druge ljudi (npr. iz lokalne skupnosti), ki so pripravljeni sodelovati. Po potrebi se pri iskanju povežemo s tujimi varnostnimi organi.

Za pomoč pri iskanju pogosto zaprosimo tudi javnost

Kadar ocenimo, da nam pri iskanju pogrešane osebe lahko pomaga splošna javnost, na svoji spletni strani www.policija.si in v medijih objavimo sporočilo za javnost z osnovnimi podatki o pogrešani osebi, okoliščinami izginotja in fotografijo.

Gre za poziv vsem občanom, ki bi določeno pogrešano osebo opazili ali kar koli vedeli o njenem izginotju, naj o tem čim prej obvestijo policijo. Uspešnost preiskave pogrešanja je namreč velikokrat odvisna tudi od razpoložljivih informacij, ki nam jih o izginotju zagotovijo občani. Dobrodošla je prav vsaka informacija, četudi se morda zdi malenkostna in nepomembna. Policisti bomo preverili vsako koristno informacijo, ki bi lahko pripomogla k izsleditvi pogrešane osebe.

Poleg tega fotografijo, ime in priimek ter opis pogrešane osebe v teh primerih objavimo še na spletnem seznamu pogrešanih oseb.

Sistem hitrega opozarjanja Amber Alert Slovenija v primerih ugrabljenih otrok

Za primere ugrabljenih otrok imamo od januarja 2023 na voljo še eno učinkovito orodje, to je sistem hitrega opozarjanja oziroma odziva Amber Alert Slovenija. Takih primerov je v Sloveniji sicer relativno malo (zadnjo ugrabitev otroka smo v slovenski policiji obravnavali pred več kot desetimi leti in jo v 24 urah tudi uspešno rešili ter otroka vrnili staršem).

Pri Amber Alert gre za obvestilo javnosti o izginotju otroka na družbenih omrežjih Facebook in Instagram ter obenem poziv, naj vsi po svojih zmožnostih pomagajo pri iskanju. Tako lahko skupen odziv javnosti zelo pospešimo, kar je dobrodošlo, saj iz več raziskav izhaja, da so prve ure po izginotju za otroka najbolj ogrožajoče.

Najpogostejši vzroki izginotja

Pomembni so torej vzroki, okoliščine in motivi izginotja. Najpogostejši vzroki izginotja (po podatkih policije) so:

• sum, da je oseba žrtev kaznivega dejanja (umor, ugrabitev, protipravni odvzem prostosti, grožnje, nasilje v družini ipd.)

• sum ali grožnja s samomorom

• posebej ranljiva oseba (epilepsija, starostne bolezni, npr. demenca, Alzheimerjeva bolezen, osebe z duševnimi motnjami, osebe s potrebo po zdravilih oziroma drugi zdravstveni pomoči)

• izgubljena oseba (v hribih, gorah oziroma drugih naravnih okoljih)

• sum utopitve

• odhod iz zdravstvene, psihiatrične ali negovalne ustanove

• prostovoljni odhod od doma ali nepravočasna vrnitev domov

• odhod v tujino ali izginotje v tujini

• neznani vzrok (vzrok odsotnosti ni znan)

Iskanje pogrešanih oseb, ko obstaja sum kaznivega dejanja

Nenadno izginotje osebe iz okolja, kjer živi in dela, navadno ni posledica kaznivega dejanja, ampak pogosto izraz in končni izid globljih konfliktov v njenem okolju. Po drugi strani pa primeri iz pretekle prakse opozarjajo, da se lahko za navideznim odhodom skriva tudi hudo kaznivo dejanje. Obravnavanje in preiskovanje primerov pogrešanih oseb je tako lahko povsem socialno delo ali pa izrazito kriminalistično opravilo, pri čemer so meje predvsem v začetni fazi preiskave zaradi nejasnosti primera težko določljive.

Vzroki izginotja oseb so lahko različni in so lahko znani ali neznani. Prav neznani vzroki so običajno predmet policijskega preiskovanja, ker nenadno in nepojasnjeno izginotje osebe že samo po sebi vzbuja sum o obstoju morebitnega kaznivega dejanja. Kadar vzroki in okoliščine izginotja osebe kažejo na sum, da je pogrešana oseba žrtev ali storilec kaznivega dejanja, mora policija po prvem odstavku 148. člena Zakona o kazenskem postopku storiti vse potrebno, da se pogrešana oseba, ki je lahko žrtev ali storilec kaznivega dejanja, odkrije ter da se zavarujejo dokazi in sledovi. Primeri oseb, ki so pogrešane zato, ker so bile žrtve kaznivih dejanj, so sicer redki.

Preiskovanje primerov pogrešanih oseb, pri katerih je izginotje v kakršni koli zvezi s kaznivimi dejanji, moramo po taktiki in metodiki dela policije enačiti s preiskovanjem kaznivih dejanj. Izvajajo se torej vsi kriminalističnotaktični in tehnični ukrepi, ki so na voljo v okviru kriminalistične stroke in so v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku.

Pri tem je treba seveda upoštevati določene okoliščine, ki se ugotovijo tako ob prijavi pogrešanja osebe kot tudi pri njenem nadaljnjem iskanju. Časovna komponenta odsotnosti neke osebe iz kraja sama po sebi še ne pomeni, da je ta oseba žrtev kaznivega dejanja, se pa ob izvedenih aktivnostih ugotavljajo najrazličnejši vzroki ali indici, ki lahko kažejo na to, da je pogrešana oseba žrtev kaznivega dejanja.

Pravna podlaga za iskanje pogrešanih oseb

Na področju pogrešanih oseb mora policija izvesti vse ukrepe, ki ji jih nalagajo zakonodaja in zahteve stroke. Iskanje pogrešanih oseb v Sloveniji urejata Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) in Zakon o kazenskem postopku (ZKP).

Na podlagi 4. člena ZNPPol je policiji naložena splošna naloga varovanja življenja in osebne varnosti ljudi in iskanja oseb, za katere ni nujno, da so povezane s kaznivim dejanjem. V 43. členu ZNPPol so podrobneje navedena nekatera posamezna pooblastila policije v primeru prijave pogrešanja osebe. V 148. členu ZKP je določeno, da lahko organi za notranje zadeve razpišejo iskanje pogrešanih oseb. Tudi drugi odstavek 549. člena ZKP omogoča policiji objavo fotografij pogrešanih in neidentificiranih trupel, če obstaja sum, da je smrt oziroma izginotje posledica kaznivega dejanja.

Upoštevati moramo še Navodilo o razpisovanju tiralic in iskanju oseb ter Usmeritve za delo policije na področju iskanja oseb, ki podrobneje urejajo taktiko in metodiko iskanja, in Usmeritve za delo policije pri preiskovanju na področju pogrešanih oseb in najdenih neidentificiranih trupel.

Policija izvaja ukrepe iskanja pogrešane osebe toliko časa, dokler je to potrebno

V Sloveniji nimamo časovne omejitve, kako dolgo je oseba lahko pogrešana, zato ta ostane pogrešana, dokler ni najdena živa ali mrtva. V evidencah ohranjamo tudi podatke o najdenem neidentificiranem truplu do ugotovitve njegove identitete. V Zakonu o nalogah in pooblastilih policije imamo tako zapisano, da se podatki v evidenci hranijo do najdbe pogrešane osebe ali dokler se neznano truplo ne identificira.

Da bi čim bolj optimizirali svoje delo in bili čim uspešnejši, nenehno skrbimo za dodatna usposabljanja policistov in kriminalistov. Nenehno sodelujemo z evropskimi in svetovnimi policijskimi organizacijami in za medsebojno obveščanje uporabljamo najsodobnejše sisteme, kot sta schengenski informacijski sistem in Interpolov sistem iskanja pogrešanih oseb Yellow Notices.

Povezane vsebine

Seznam pogrešanih oseb
Prijava pogrešane osebe. Kako ravnati, ko nekdo izgine?
Kako lahko pomagate pri iskanju pogrešanih oseb?
Praktični napotki za starše in skrbnike: Moj otrok je pogrešan, kaj lahko storim?
Anonimna pomoč pri iskanju pogrešanih in iskanih ljudi