Vprašanja:

1. Kaj naj naredim v primeru pogrešanja?
2. Ali je res, da moram za prijavo na policijo počakati 24 ur?
3. Kdo lahko prijavi, da je neka oseba pogrešana? Ali moram biti s pogrešano osebo v sorodu, da lahko prijavim njeno izginotje?
4. Kaj me bodo policisti vprašali ob prijavi?
5. Kaj naj naredim, če nimam fotografije pogrešane osebe?
6. Kdaj oseba velja za pogrešano? Ali policija sproži iskalno akcijo ob vsaki prijavi, da je nekdo pogrešan?
7. Ali se policija vedno odloči, da bo obvestilo o pogrešani osebi objavila tudi javno, skupaj s fotografijo pogrešanega?
8. Nisem niti sorodnik niti prijatelj pogrešanega, vendar želim vseeno sodelovati pri iskanju. Kako lahko pomagam?
9. Ali bo pomagalo, če se za pomoč pri iskanju obrnem na medije?
10. Naš sorodnik je ponovno pogrešan, saj ne vemo, kje je. Že prej je večkrat izginil, a se je nato vrnil domov oziroma so ga našli. Ali nas bo policija ob ponovni prijavi sploh še jemala resno?
11. Kaj naj naredim, če se pogrešana oseba v tem času vrne?
12. Kako poteka iskanje pogrešane osebe? Katere ukrepe izvede policija, da bi čim prej našli pogrešano osebo?
13. Kakšni so običajno razlogi za izginotje osebe?
14. Se vzroki pri odraslih pogrešanih osebah razlikujejo od tistih pri otrocih?
15. Ali lahko policija pridobi podatek o lokaciji pogrešane osebe tudi z izsleditvijo njegovega mobilnega telefona?
16. Kakšen je postopek policije ob najdbi osebe? In ali policija morda upošteva željo najdene odrasle osebe, ki je bila razglašena za pogrešano, da se njena nova lokacija ne bi razkrila sorodnikom?
17. Kako policija poskrbi za varstvo osebnih podatkov oseb, ki so bile pogrešane in so bili njihovi osebni podatki in fotografija takrat javno objavljeni?
18. Ali se res vse pogrešane osebe same vrnejo domov? Kako pogosto je pogrešana oseba ob najdbi žal preminula?
19. Koliko prijav pogrešanih oseb na leto povprečno prejme slovenska policija? Kako pogosto so pogrešani otroci ali mladoletniki?
20. Koliko časa v povprečju traja, da je pogrešana oseba najdena? Kaj pa pogrešani otroci, kolikšen delež jih policisti najdejo?
21. Kako dolgo policija išče pogrešano osebo? Ali kakšen primer pogrešane osebe kdaj zastara in se iskanje preneha?
22. Moj otrok je pogrešan, kaj lahko storim? Kdaj prijaviti pogrešanega otroka?
23. Kdaj policija sproži iskanje oziroma kdaj se šteje, da je otrok pogrešan?
24. Katere informacije so za policijo ključne pri iskanju pogrešanega otroka?
25. Kako se odzvati, ko se otrok vrne?
26. Naš najstnik se že nekaj dni ne odzove na klice. Ali je prepozno za prijavo? Ali bo policija kaznovala otroka ali mladoletnika, ki je pobegnil od doma?
27. Kaj lahko kot starši svetujemo otrokom, kako naj ravnajo, da se sploh ne bi izgubili?
28. Ali pobeg otroka ali mladoletnika pomeni, da ga doma zanemarjajo ali zlorabljajo?
29. Kaj se zgodi, ko policija najde otroka? Se izvedejo pogovori s starši in otrokom, sledi prijava na center za socialno delo, se preiskuje tudi sum morebitnih kaznivih dejanj?
30. Kdaj se aktivira sistem Amber Alert in kako deluje? Ali je Slovenija ta sistem že kdaj aktivirala?
31. Ali za iskanje pogrešanih oseb z demenco veljajo kakšne posebnosti, je iskanje zahtevnejše?
32. V katerih primerih je iskanje pogrešanih oseb še posebno zahtevno?
33. Policija je včasih obveščena tudi o najdenih truplih neznanih oseb. Je ugotavljanje identitete trupla podobno iskanju pogrešane osebe?
34. Ali se iščejo tudi tuji državljani, ki so izginili v Sloveniji?
35. Kako slovenska policija na področju pogrešanih oseb sodeluje s kolegi policisti v drugih državah?

Odgovori:

1. Kaj naj naredim v primeru pogrešanja?

   
   Na kratko: čeprav je nenadno izginotje vašega otroka, svojca ali prijatelja za vas nedvomno izjemno stresna in težka situacija, poskusite ostati mirni, saj je treba ukrepati hitro, a premišljeno.

   Najprej se vprašajte: ali obstaja možnost, da bi bil pogrešani v kakršni koli življenjski nevarnosti? Ali gre za otroka? V teh primerih nemudoma pokličite policijo na 113!

   Ko gre za ranljive osebe ali otroke, mora biti prijava na policijo prvi korak! Policija bo ocenila, ali je treba takoj izvesti iskalno akcijo na določenem območju in tudi, koga vse je treba vključiti v iskanje. Prav tako vam bo lahko svetovala o nadaljnjih ukrepih.

   Če ocenjujete, da pogrešani ni v življenjski ogroženosti, ga začnite iskati. Preglejte lokacije, kjer ste pogrešanega svojca ali prijatelja nazadnje opazili oziroma se je nazadnje nahajal. Povprašajte ostale člane družine, prijatelje in sosede, ali so ga morda kje opazili.

   Če ga še vedno ne najdete, pokličite policijo na 113. S prijavo nikar ne odlašajte.

2. Ali je res, da moram za prijavo na policijo počakati 24 ur?

   
   Ne, ni res. Nasprotno, zelo pomembno je, da policija čim prej začne iskati pogrešano osebo. Policija se na vsako prijavo odzove nemudoma in takoj začne izvajati svoje ukrepe za izsleditev. Naš osnovni cilj je, da pogrešano osebo čim prej najdemo.

   V slovenski policiji zato že vrsto leto opozarjamo, da nikakor ne drži mit o 24- ali celo 48-urnem roku za prijavo pogrešanja osebe! Tak rok ni nikoli obstajal. Policisti svetujemo, da se izginotje prijavi čim prej, še posebno to velja pri otrocih in ranljivih osebah ali v primeru, da je pogrešana oseba življenjsko ogrožena (npr. zaradi nevarnosti samomora). Manj časa ko mine od izginotja do prijave pogrešanja, več je možnosti, da bo pogrešana oseba najdena živa in nepoškodovana.

   Zato ne čakajte s prijavo pogrešane osebe – čas je v iskalnih akcijah odločilni dejavnik!

3. Kdo lahko prijavi, da je neka oseba pogrešana? Ali moram biti s pogrešano osebo v sorodu, da lahko prijavim njeno izginotje?

   
   Ne, s pogrešano osebo ni treba biti nujno v sorodu. Nepojasnjeno odsotnost ali izginotje osebe lahko prijavi vsakdo, ne glede na to, ali izvira iz družinskega, delovnega ali širšega socialnega okolja pogrešane osebe. Ključno je, da prijavitelj pogrešanega pozna in da je sposoben ob prijavi podati koristne podatke. Od teh podatkov je lahko namreč odvisna tudi uspešnost iskanja pogrešane osebe.

4. Kaj me bodo policisti vprašali ob prijavi?

   
   Podatki prijavitelja so osnova, na podlagi katere policija oceni celotno situacijo in se odloči o nadaljnjih ukrepih, torej, ali bo sprožila iskanje ali pa, nasprotno, merila za pogrešano osebo niso izpolnjena. Policija bo zato spraševala o individualnih fizičnih in psiholoških značilnostih pogrešane osebe ter o okoliščinah pogrešanja in okolju, kjer je pogrešana oseba živela in delala. Želeli bomo tudi kakšno fotografijo. Za učinkovitejšo izvedbo iskanja je zelo pomemben tudi podatek o zadnji lokaciji, kjer naj bi se zadrževala pogrešana oseba.

   Zanimali nas bodo tudi oblačila, nakit in drugi predmeti, ki jih je imel pogrešani pri sebi, ter osebe, ki so bile nazadnje v stiku z njim, na podlagi česar lahko nato opravljamo poizvedbe in poskušamo rekonstruirati njegovo gibanje pred izginotjem. Spraševali bomo po morebitnih prejšnjih odsotnostih pogrešane osebe, njenih izjavah, naslovih sorodnikov in prijateljev. Vprašali vas bomo, kaj je bilo morda že storjenega za najdbo – katera območja so že bila pregledana ipd. Informacije bomo preverili tudi pri svojcih in ostalih osebah. Oseba, ki poda prijavo, mora navesti tudi, kje in kako bo dosegljiva policiji za nadaljnje obveščanje. Seveda pa so za policijo pomembne tudi ostale, na prvi pogled morda nepomembne informacije o pogrešani osebi, zato je konstruktivno sodelovanje prijavitelja, v številnih primerih pa tudi širše javnosti, ključnega pomena pri iskanju. Policija bo preverila vsako koristno informacijo, ki bi lahko pripomogla k izsleditvi pogrešane osebe.

5. Kaj naj naredim, če nimam fotografije pogrešane osebe?

   
   To ni ovira in svetujemo vam, da tudi v takem primeru oddate prijavo na policijo. Pri tem policistom podajte čim več drugih uporabnih informacij, ki bi lahko pripomogle k uspešnejšemu iskanju pogrešane osebe (osebni podatki, opis pogrešane osebe in njenega vedenja pred izginotjem, naslovi prijateljev in sorodnikov, seznam lokacij, ki ste jih morda že sami preverili, ipd.). Fotografijo pogrešane osebe bodo poskušali pridobiti policisti sami.

6. Kdaj oseba velja za pogrešano? Ali policija sproži iskalno akcijo ob vsaki prijavi, da je nekdo pogrešan?

   
   Mednarodno sprejeta definicija pogrešane osebe se glasi: “Oseba velja za pogrešano, če ni znano, zakaj je zapustila svoje običajno (družinsko, socialno ali delovno) okolje, ali če je njeno življenje lahko ogroženo ali ko potrebuje pomoč ali ko je treba zaščititi njeno zdravje, življenje ali svobodo.” Policija išče osebe kot pogrešane tudi, če okoliščine izginotja niso v skladu z naravo oziroma obnašanjem pogrešane osebe oziroma z njenimi preteklimi navadami, običaji, obnašanjem, socialnimi stiki ali poklicno dejavnostjo ali njenimi drugimi osebnimi okoliščinami. Tako slovenska kot tudi druge evropske policije zato ne iščejo oseb, ki so po lastni želji ali zaradi drugih okoliščin izgubile stik s svojci oziroma sorodniki, ali oseb, ki se želijo najti po letih zaradi ponovnega druženja in z njimi nimajo več stika. Če gre za osebo, ki potrebuje pomoč, pa se policija v Sloveniji vedno odzove.

   Ob prijavi pogrešanja policija najprej opravi prve poizvedbe po dostopnih evidencah ter preveri morebitno nahajanje v zdravstvenih ali drugih ustanovah. Iskalno akcijo sproži, če obstajajo konkretni podatki, kje in kako ter v kakšnih okoliščinah je oseba pogrešana. Seveda se dogajajo primeri, ko se osebi izprazni mobilni telefon na kakšni gorski turi in svojci zaskrbljeno prijavijo pogrešanje, policija pa potem osebo hitro izsledi v kakšni drugi gorski koči. Vendar je bolje, da se odzovemo tudi na takšne prijave, kot pa da bi pozneje obravnavali primere s hujšimi posledicami.

7. Ali se policija vedno odloči, da bo obvestilo o pogrešani osebi objavila tudi javno, skupaj s fotografijo pogrešanega?

   
   Ne, javnosti ne obveščamo o vsakem primeru pogrešane osebe.

   Na podlagi Zakona o nalogah in pooblastilih policije imamo fotografijo iskane osebe, pa tudi osnovne podatke o njej in splošne okoliščine pogrešanja, možnost objaviti na svoji spletni strani in v medijih. Predvsem se za to možnost odločimo takrat, ko je verjetno, da bo objava fotografije pogrešane osebe pomagala pri njenem iskanju, in kadar pogrešana oseba potrebuje nujno pomoč.

8. Nisem niti sorodnik niti prijatelj pogrešanega, vendar želim vseeno sodelovati pri iskanju. Kako lahko pomagam?

   
   Iskanje pogrešanih oseb je velikokrat zelo zahtevno. Pogosto se za nadvse koristne informacije izkažejo tiste, ki nam jih posredujejo drugi občani, tudi če ne gre neposredno za svojce ali prijatelje pogrešanega. Večkrat so nam lokacijo kakšnega pogrešanega sporočili prav ljudje, na primer mimoidoči, ki so ga po informaciji, da ga iščemo, naključno opazili na ulici, v bližini svojega doma ali kje drugje. To dokazuje, da je iskanje pogrešanih v mnogo primerih uspešno le v sodelovanju s prizadetimi osebami in širšo javnostjo. Zato na spletni strani www.policija.si objavljamo seznam pogrešanih oseb, ki jih iščemo s pomočjo širše javnosti. Ažurno objavljamo tudi obvestila o pogrešanih osebah in jih pošiljamo medijem, da bi tako dosegli čim širši krog ljudi.

   Če torej opazite pogrešano osebo, je najbolje, da obvestite policijo. V primeru, da imate kakršno koli dobrodošlo informacijo o izginotju pogrešane osebe ali njenem bivališču, nas lahko pokličete po telefonu ali nam pišete na elektronski naslov, prek eUprave pa je mogoče poslati tudi povsem anonimno obvestilo o pogrešani in iskani osebi.

   Možnosti prijave so torej:

   • telefonska številka policije 113
   • anonimna telefonska številka policije 080 1200
   • e-naslov gp.policija©policija.si
   • anonimna pomoč pri iskanju pogrešanih oseb

   Za vašo pomoč se vam iskreno zahvaljujemo.

9. Ali bo pomagalo, če se za pomoč pri iskanju obrnem na medije?

   
   O pogrešani osebi je treba najprej obvestiti policijo, ki bo najhitreje ocenila, katere ukrepe je treba izvesti.

   Če policisti ocenimo, da nam pri iskanju lahko pomaga tudi širša javnost, že sami obvestimo medije in prek različnih komunikacijskih kanalov ljudi pozovemo k pomoči. V takih primerih in pa takrat, ko je zaradi zdravja ali morebitne ogroženosti pogrešane osebe nujno, da jo hitro najdemo, je seveda zaželeno, da ta informacija doseže čim širši krog javnosti. Takrat je dobrodošlo, da občani obvestilo delijo naprej tudi po svojih kanalih, nato pa morebitne koristne ali nove informacije, ki so se pojavile oziroma so jih izvedeli, tudi posredujejo policiji in tako prispevajo k celovitejši sliki.

   Takšno iskanje, v sinergiji z različnimi vpletenimi, bo zagotovo uspešnejše in bo hitreje pripeljalo do rezultata. Medtem pa samostojne iskalne akcije, ki bi jih organizirali svojci ali sorodniki pogrešanega, brez obveščanja policije odsvetujemo. Dobro je namreč, da policija ohrani nadzor nad izvedenimi aktivnostmi na terenu, poleg tega pa v iskalnih akcijah lahko pride do morebitnih poškodb ljudi ali celo do morebitnega novega pogrešanja.

10. Naš sorodnik je ponovno pogrešan, saj ne vemo, kje je. Že prej je večkrat izginil, a se je nato vrnil domov oziroma so ga našli. Ali nas bo policija ob ponovni prijavi sploh še jemala resno?

    
    Vaš primer nikakor ni edini, veliko ljudi je pogrešanih večkrat. Nekateri gredo večkrat od doma ali ustanove (kot so zdravstveni ali negovalni zavodi in domovi za starejše), razlogi za to pa so najrazličnejši, od duševnih težav, konfliktov v domačem ali službenem okolju pa do demence, bolezni ipd. Zlasti starejši se večkrat izgubijo, tavajo naokrog in ne najdejo poti nazaj domov. Ne glede na vzrok, motiv in okoliščine izginotja je prav, da svojci pogrešano osebo vsakič prijavijo policiji, pri tem pa ne odlašajo, še posebno če je pogrešana oseba življenjsko ali zdravstveno ogrožena (npr. zaradi nevarnosti samomora, prekinitve nujne zdravstvene terapije ...) ali v primeru pogrešanih otrok. Policija bo vsako prijavo vzela resno in takoj začela izvajati svoje ukrepe za izsleditev, saj je naš osnovni cilj, da pogrešanega čim prej in varno vrnemo domov.

11. Kaj naj naredim, če se pogrešana oseba v tem času vrne?

    
    Če je iskalna akcija še v teku, vi pa ugotovite, da se je pogrešana oseba vrnila domov, ali ste jo našli sami, je treba o tem čim prej obvestiti policijo ter ostale družinske člane, prijatelje in druge, ki so morda pomagali pri iskanju, da ne bodo več v skrbeh. Tudi policisti se bodo morda želeli srečati s pogrešano osebo, da se prepričajo, ali se je varno vrnila nazaj, je z njo vse v redu ali pa morda potrebuje kakšno pomoč (zdravstveno oskrbo, psihološko pomoč ipd.). Prav tako vam bodo znali svetovati o morebitnih nadaljnjih korakih pomoči in podpore, tako za pogrešano osebo kot za vas, po potrebi pa tudi o ukrepih, da bi možnosti za ponovno izginotje v prihodnje čim bolj zmanjšali. Za osebo, ki je bila pogrešana in se je vrnila, je bil dogodek najverjetneje travmatičen, še posebno če gre za otroka; potolažite ga in pokažite, da ste vrnitve domov veseli in da vam je odleglo.

12. Kako poteka iskanje pogrešane osebe? Katere ukrepe izvede policija, da bi čim prej našli pogrešano osebo?

    
    Če je oseba – bodisi iz znanih bodisi iz neznanih vzrokov – nenadno, nepričakovano odsotna iz določenega okolja, policisti najprej razpišemo iskanje v nacionalni evidenci pogrešanih oseb in schengenskem informacijskem sistemu. Nato začnemo zbirati razpoložljive informacije o osebi, ki je pogrešana, dodatno preverjati vse okoliščine njenega izginotja (upoštevamo tudi zunanje dejavnike, kot so vreme, promet, nepredvidljivi dogodki in nezgode), opravljati poizvedbe pri sorodnikih, prijateljih, znancih in sodelavcih ter jo z različnimi ukrepi intenzivno iskati. K uspešni preiskavi pripomore vsaka stvar, četudi se zdi malenkostna ali nepotrebna. Policija preveri vsako koristno informacijo, ki bi lahko pripomogla k izsleditvi pogrešane osebe.

    Zaporedje teh korakov seveda ni nujno vedno enako. Na začetku ocenimo tudi stopnjo ogroženosti pogrešanega in v skladu s tem načrtujemo nadaljnje aktivnosti. Tako je včasih iskanje treba začeti nemudoma, takoj po prejemu prve prijave, še zlasti če je pogrešana oseba življenjsko ogrožena (ko na primer obstaja nevarnost samomora) ali v primeru pogrešanih otrok.

    Med nujnimi ukrepi je tudi vnos razpisa iskanja pogrešane osebe v domačo evidenco pogrešanih oseb, do katere imajo dostop vse policijske enote v Sloveniji. Prijavo zabeležimo tudi v mednarodne policijske baze, kot sta Interpolova evidenca (sistem iskanja pogrešanih oseb Yellow Notices) in schengenski informacijski sistem. Če bi policisti kjer koli, bodisi doma bodisi v sosednjih državah ali drugod v tujini, neko osebo pri postopku preverili v evidencah, bi lahko iz njih hitro ugotovili, da je pogrešana in katera enota je razpisala iskanje. Ob sumu, da bo pogrešana oseba najdena mrtva (samomori, nesreče ali naravne smrti), pa moramo za morebitni identifikacijski postopek zbrati še primerjalno gradivo, denimo fotografije, prstne sledi, vzorce DNK in podatke iz zobozdravstvenega kartona. Nedvomna ugotovitev identitete je namreč potrebna tako za kazensko- kot tudi civilnopravne postopke.

    Včasih policisti lokalne policijske enote ne zadostujejo in se v iskanje vključijo druge policijske službe, od vodnikov službenih psov in policistov konjenikov do gorske enote policije, posebne policijske enote in kriminalistov. Pomagamo si tudi z brezpilotnimi zrakoplovi (droni), policijskimi helikopterji, termovizijskimi kamerami in drugo tehnično opremo. Zelo pogosto mobilne operaterje zaprosimo, da nam sporočijo zadnjo lokacijo mobilnega telefona pogrešane osebe.

    Iskalne akcije se izvajajo v približno 20 odstotkih primerov pogrešanih oseb in od teh jih polovico opravi policija sama s svojimi enotami. Če pa je potrebna obsežna iskalna akcija na večjem območju ali potrebujemo večje število specialistov, potem policisti za pomoč pri iskanju zaprosimo še ostale razpoložljive službe v državi, zlasti pripadnike sil za zaščito in reševanje (vodnike reševalnih psov, gorske reševalce, jamarje, potapljače, civilno zaščito, prostovoljne gasilce in druge), vojsko in tudi druge ljudi (npr. iz lokalne skupnosti), ki so pripravljeni sodelovati. Po potrebi se pri iskanju povežemo s tujimi varnostnimi organi.

    Kadar ocenimo, da nam lahko pri iskanju pogrešane osebe pomaga splošna javnost, na svoji spletni strani www.policija.si in v medijih objavimo sporočilo za javnost z osnovnimi podatki o pogrešani osebi, okoliščinami izginotja in fotografijo. 

    Več o tem: Iskanje pogrešanih oseb – aktivnosti policije

13. Kakšni so običajno razlogi za izginotje osebe?

    
    Motivi ali vzroki za pogrešanje so različni in so odvisni od več notranjih dejavnikov, kot so starost pogrešane osebe, njene življenjske navade in osebnostne lastnosti, ali pa zunanjih dejavnikov, kot je vreme, promet, nepredvidljivi dogodki, nezgode, naravne nesreče in podobno. Pri odraslih osebah je motiv za odhod od doma najpogosteje spor z bližnjimi oziroma oseba odide od doma in se nato ne javlja svojcem iz različnih vzrokov, kot so užaljenost, jeza ali spraznjena baterija na telefonu. Velikokrat za pogrešanje ni posebnega motiva, ker je pogrešanje posledica nezgode ali drugega nenadnega dogodka, v posameznih primerih tudi nenadne ali nezgodne smrti. Kar nekaj prijav policisti obravnavamo zaradi nepričakovane zapustitve zdravstvenih ustanov, predvsem psihiatričnih. Včasih nam pogrešana oseba sama pove, da ne obstaja neki tehtnejši razlog za odhod od doma, ampak je samo potrebovala čas zase.

14. Se vzroki pri odraslih pogrešanih osebah razlikujejo od tistih pri otrocih?

    V primerih pogrešanih otrok in mladoletnikov, ki jih policisti vedno preiskujemo še posebno skrbno, so vzroki različni, kot so si različni tudi otroci ali mladostniki. Zato jih tudi ne moremo šablonsko obravnavati. Lahko gre za druženje s sovrstniki, uporništvo, avanturizem oziroma željo po dogodivščinah, neuspeh v šoli in zaljubljenost, velikokrat odidejo tudi zaradi nerazumevanja, nesprejetosti, nesoglasij ali sporov v svoji domači okolici ali med sovrstniki. Nekatere izkušnje kažejo, da starejši mladoletniki pobegnejo od doma zaradi večje potrebe po svobodi, želji po dogodivščinah ali se odpravijo (po navadi v skupini dveh do štirih) na morje ali v druge turistične kraje.

    Za mlajše otroke je značilno, da se zaigrajo ali med svojo igro izgubijo, lahko pa celo kje zaspijo. V primerih pogrešanja manjših otrok je zato treba najprej preiskati dom, tudi podstrešje, kleti in omare, pogledati pri sosedih in v bližnji okolici. Preveriti je treba tudi v bližini kraja izginotja, predvsem lokacije, ki bi lahko bile zanje nevarne (ribniki, jame, gradbišča in podobno).

15. Ali lahko policija pridobi podatek o lokaciji pogrešane osebe tudi z izsleditvijo njegovega mobilnega telefona?

    Seveda, policija s pridom uporablja tudi nove tehnologije, ki včasih pomembno pripomorejo k izsleditvi pogrešane osebe. Mobilnega operaterja pogosto zaprosimo, da nam sporoči lokacijo mobilnega telefona pogrešane osebe. Zgodi se tudi, da mobilni telefon najdemo doma ali kje odvržen, da se je spraznila baterija ali pa je telefon ugasnjen. Čeprav nam torej sodobne tehnologije delno olajšajo iskanje, se nato velikokrat zgodi, da pogrešano osebo nazadnje najdemo bodisi s klasično iskalno akcijo bodisi klasičnim poizvedovanjem in aktivnostjo policistov.

16. Kakšen je postopek policije ob najdbi osebe? In ali policija morda upošteva željo najdene odrasle osebe, ki je bila razglašena za pogrešano, da se njena nova lokacija ne bi razkrila sorodnikom?

    
    Policija ob izsleditvi pogrešane osebe opravi razgovor z njo in ugotavlja okoliščine pogrešanja. Še posebno pomemben je razgovor z otrokom ali mladoletnikom, predvsem zaradi ugotavljanja sumov kaznivih dejanj, katerih žrtev bi lahko bil otrok oziroma mladoletnik, saj je vedno treba delati v korist otroka. Vsaka pogrešana oseba je tudi obveščena o vseh ukrepih iz 43. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), ki jih je policija izvajala za njeno izsleditev.

    Najdena odrasla oseba, ki je veljala za pogrešano, lahko izrazi svojo voljo, da se njene lokacije ne sporoči svojcem oziroma drugim osebam. Policij tako svojcem ni treba sporočiti, kje se oseba nahaja ali zadržuje, če tega ta oseba sama noče razkriti. Ko namreč policisti ugotovijo, kje se pogrešana odrasla oseba nahaja, jo vprašajo, ali se strinja, da se njeno prebivališče razkrije njenim sorodnikom. O tem, da so pogrešanega našli, prijavitelja/-e obvestijo, pri tem pa upoštevajo željo pogrešane osebe glede tega, ali naj se njena lokacija razkrije ali ne. Če je oseba dobrega zdravja, ni bila žrtev kaznivega dejanja in ni storila nobenega kaznivega dejanja oziroma ni kakor koli ogrožena, policija primer zaključi.

    Otroci in mladoletniki morajo biti ob izsleditvi izročeni staršem oziroma skrbnikom. Če bi bilo obveščanje staršev ali skrbnika v nasprotju s koristmi otroka ali mladoletnika, policisti ne obvestijo staršev ali skrbnika, temveč pristojni center za socialno delo.

17. Kako policija poskrbi za varstvo osebnih podatkov oseb, ki so bile pogrešane in so bili njihovi osebni podatki in fotografija takrat javno objavljeni?

    
    Ko pa je oseba enkrat najdena oziroma je policija obveščena o tem, ni več razloga za obdelavo njenih osebnih podatkov in fotografij. Osebo (njene podatke in fotografijo) zato umaknemo s spletnega seznama pogrešanih oseb. V primeru, da je bil objavljen tudi poziv javnosti, slednjega odjavimo in hkrati objavimo tudi preklic iskanja.

    O tem, da je bila oseba najdena, obvestimo tudi medije, ki smo jih obveščali o pogrešani osebi. Obenem jih prosimo, da podatke o pogrešani osebi in njene slike umaknejo s svojih (spletnih) medijev oziroma sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev nedostopnosti podatkov prek spletnih iskalnikov (umaknejo objavo s prosto dostopnih spletnih portalov, preprečijo indeksiranje osebnih podatkov v teh novicah, odstranijo metapodatke, ki omogočajo lažje iskanje po teh objavah ipd.).

18. Ali se res vse pogrešane osebe same vrnejo domov? Kako pogosto je pogrešana oseba ob najdbi žal preminula?

    
    Eden izmed mitov je, da naj bi se vse pogrešane osebe same vrnile domov. Zato naj ne bi bilo smiselno takojšnje ukrepanje policije. Toda ta mit ne drži. Pogrešane osebe se same vrnejo domov le v približno 30 odstotkih. Približno 30 odstotkov pogrešanih oseb najde policija s svojimi aktivnostmi, okoli 30 odstotkov pa jih najdejo starši, svojci, prijatelji ali sosedje. Seveda pa je nekaj odstotkov takih, ki se najdejo hospitalizirani v bolnišnicah zaradi poškodbe ali drugega stanja. Preostale pogrešane osebe so najdene mrtve (kot posledica nezgode ali samomora, v posamičnih primerih lahko postanejo tudi žrtev kaznivega dejanja umora).

19. Koliko prijav pogrešanih oseb na leto povprečno prejme slovenska policija? Kako pogosto so pogrešani otroci ali mladoletniki?

    
    Slovenska policija na leto prejme okoli 500 prijav pogrešanih oseb (od 400 do 600). V Sloveniji je največ pogrešanih odraslih in starejših oseb, predvsem gre za osebe z demenco ali drugimi starostnimi boleznimi. Kar nekaj je oseb, ki se izgubijo v gorah, veliko pa je tudi takih, ki nenadno, nepričakovano zapustijo zdravstveno ali negovalno ustanovo, v kateri so bile. Pri statistiki je treba upoštevati, da so nekatere osebe lahko iskane tudi večkrat.

    Povprečen delež otrok (do 14. leta starosti) in mladoletnikov med vsemi pogrešanimi osebami je okoli 30-odstoten, kakšno leto se povzpne na 40 odstotkov, kdaj pa lahko tudi pade na 20 odstotkov vseh pogrešanih oseb. Tudi njihovo število torej niha. Slovenija (in tudi sosednje države) se v tem razlikujemo od nekaterih evropskih držav (npr. Nizozemska in Velika Britanija), kjer delež pogrešanih otrok in mladostnikov lahko znaša tudi do 70 odstotkov vseh pogrešanih oseb.

20. Koliko časa v povprečju traja, da je pogrešana oseba najdena? Kaj pa pogrešani otroci, kolikšen delež jih policisti najdejo?

    
    Statistični podatki kažejo, da v več kot polovici primerov pogrešane osebe najdemo že v nekaj urah. V desetih urah se jih najde več kot 70 odstotkov, v enem dnevu (24 urah) pa več kot 80 odstotkov. Ostalih 20 odstotkov ostane še naprej pogrešanih. Ti nas najbolj skrbijo in jim zato tudi posvečamo največ pozornosti.

    Večina pogrešanih otrok v Sloveniji je zelo hitro prijavljenih (v več kot polovici primerov že v eni uri) in skoraj 90 odstotkov otrok do 14. leta starosti najdemo že v prvih štirih urah po prijavi. Na srečo se vsi otroci najdejo živi in nepoškodovani. Preostalih deset odstotkov jih najdemo čez čas.

    Zelo redki so primeri, ko otroci ostanejo pogrešani dlje časa. Takrat gre običajno za t. i. starševski odvzem otroka, ko so otroci z enim od svojih staršev in jih eden od partnerjev skriva pred drugim (včasih se partner z otrokom lahko celo odseli v tujino in drugemu partnerju onemogoča stik z otrokom); taki primeri se preiskujejo kot kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe.

21. Kako dolgo policija išče pogrešano osebo? Ali kakšen primer pogrešane osebe kdaj zastara in se iskanje preneha?

    
    Policisti izvajamo ukrepe iskanja toliko časa, dokler je to potrebno. V Sloveniji namreč nimamo časovne omejitve, kako dolgo je oseba lahko pogrešana, zato ta ostane pogrešana, dokler ni najdena živa ali mrtva. Tako dolgo se v evidencah ohranjajo tudi podatki o pogrešani osebi. V slovenski evidenci pogrešanih oseb sta tako na primer tudi dve osebi, pogrešani že od leta 1957, torej že več kot šest desetletij, in kar nekaj oseb je pogrešanih že več kot tri desetletja.

22. Moj otrok je pogrešan, kaj lahko storim? Kdaj prijaviti pogrešanega otroka?

    
    V slovenski policiji se zavedamo, da je izginotje otroka za veliko večino staršev ena najtežjih in najbolj travmatičnih izkušenj. Otroci se, po drugi strani, pogosto ne zavedajo resnosti situacije oziroma tega, da bo njihov odhod od doma – če gredo na primer nekam na izlet, ne da bi to sporočili, ali pa če se ne vrnejo ob dogovorjeni uri – staršem povzročil velike stiske.

    V takšnih težkih trenutkih je zelo pomembno vedeti, kateri koraki so najpomembnejši.

    Ključno je, da ne odlašate s prijavo policiji. V nasprotju s splošno uveljavljenim prepričanjem vam za prijavo pogrešanega otroka ni treba čakati 24 ali 48 ur. Nihče vas ne bo obsojal – varnost vašega otroka je namreč na prvem mestu! Pogrešanje otroka zato prijavite čim prej, da lahko začnemo takoj izvajati vse aktivnosti za njegovo izsleditev. Policisti bomo ustrezno ukrepali in vam med postopkom tudi nudili podporo. Poleg tega vam bomo svetovali o nadaljnjih ukrepih.

    Pomembno je tudi, da kljub čustveno intenzivni situaciji ostanete mirni. Začnite iskati tam, kjer ste otroka nazadnje opazili. Majhni otroci se pogosto skrijejo in zaspijo ali pa se ne oglasijo na klice staršev, zato je treba večkrat pregledati že pregledane prostore, na primer otrokovo sobo. Vaš otrok se je vmes morda že vrnil in se tam skril v strahu, da bo zaradi svojega dejanja kaznovan. Preverite tudi vsa nevarna mesta v bližini lokacije, kjer se je otrok nazadnje nahajal. Povprašajte ostale člane družine, prijatelje in sosede, ali so ga morda kje opazili. Če otroka še vedno ni, takoj pokličite policijo na številko 113! Več napotkov za starše oziroma skrbnike: Moj otrok je pogrešan, kaj lahko storim?

23. Kdaj policija sproži iskanje oziroma kdaj se šteje, da je otrok pogrešan?

    
    Merila za pogrešane otroke so enaka kot pri odraslih pogrešanih osebah; pomemben je predvsem element nenadne, nepričakovane in nepojasnjene odsotnosti iz kraja bivanja oziroma zadrževanja. Pri tem je pri otrocih pomembno, da se iskalna akcija začne čim hitreje. Otroci (pa tudi druge ranljive osebe, kot so starejši ljudje) so namreč v odsotnosti svojih staršev ali skrbnikov bolj nebogljeni, nesamostojni in ogroženi, zato potrebujejo hitro in učinkovito pomoč.

24. Katere informacije so za policijo ključne pri iskanju pogrešanega otroka?

    
    Pri iskanju pogrešanega otroka bodo policiji v pomoč informacije, kot so: otrokovo ime, datum rojstva, višina, teža in morebitne bolezni; natančen opis oblačil, ki jih ima otrok na sebi, in osebnih stvari, ki jih je imel pri sebi v času, ko je bil pogrešan; posebna znamenja (na primer rojstno znamenje, brazgotina ali tetovaža); fotografija, na kateri so vidna posebna znamenja; okoliščine otrokovega izginotja, vključno z vsem, kar je bilo že storjeno, da se ga najde; podrobnosti o krajih, ki jih otrok pogosto obiskuje; telefonske številke, morebitni računi vašega otroka na družbenih medijih, seznam prijateljev.

25. Kako se odzvati, ko se otrok vrne?

    
    Tudi ob najdbi oziroma vrnitvi otroka, ki je za starše in skrbnike običajno prav tako zelo čustveno intenziven dogodek, je kljub številnim različnim čustvom, ki vas preplavljajo, dobro upoštevati nekaj nasvetov.

    Četudi ste bili zaradi izginotja otroka v izjemnem stresu, vam svetujemo, da ostanete mirni. Če se otrok med iskalno akcijo vrne sam, o tem takoj obvestite policijo. Policisti bodo morda želeli govoriti oziroma se srečati z otrokom, da se prepričajo, ali se je varno vrnil nazaj in je zdrav. O vrnitvi obvestite tudi družinske člane in prijatelje, ki so vam pomagali.

    Številne otroke je strah pred prvim srečanjem s starši. Pogosto so prepričani, da bodo zaradi dejanja, ki je v starših sprožilo strah ali jezo, kaznovani. Ob vrnitvi svojega otroka pokažite veselje in jasno izrazite, da vam je odleglo. Pomembno je, mu omogočite toliko prostora in časa, kot ga potrebuje, da se spet vrne v svoje vsakdanje življenje in da lahko premisli o nedavni izkušnji. Morda je doživel travmatičen dogodek, zato je pomembno, da ste dojemljivi za njegove fizične in čustvene potrebe. Če je treba, tudi sami poiščite pomoč in podporo.

26. Naš najstnik se že nekaj dni ne odzove na klice. Ali je prepozno za prijavo? Ali bo policija kaznovala otroka ali mladoletnika, ki je pobegnil od doma?

    
    Za prijavo nikakor ni prepozno. Ne glede na to, koliko časa je minilo od najstnikovega odhoda z doma, in ne glede na to, da je zelo verjetno, da je z njim vendarle vse v redu, je prav, da o tem obvestite policijo. Ta bo preverila vse okoliščine, izvedla vse potrebne ukrepe in vam svetovala glede nadaljnjega ravnanja.

    Zaradi pobega oziroma nejavljanja policija otroka oziroma mladoletnika ne bo kaznovala.

    Vsekakor pa bo preverila, ali je pogrešanje otroka ali mladoletnika morebiti posledica neurejenih razmer v družini ali vpliva njegove družbe. Preverila bo tudi ostale okoliščine, ki so povezane z njegovim pobegom.

27. Kaj lahko kot starši svetujemo otrokom, kako naj ravnajo, da se sploh ne bi izgubili?

    
    Za starše je pomembno, da otroke ozavestijo o samozaščitnem obnašanju, da vedo, kaj storiti, če jih neznana oseba ogovori ali celo povabi k sebi, oziroma kako naj se odzovejo, če se izgubijo.

    Otroke je treba naučiti:

    • naj ne odidejo od doma, ne da bi to povedali staršem in naj jih vprašajo za dovoljenje;
    • naj točno povedo, kam gredo in s kom;
    • naj bodo previdni pri stiku z vsemi neznanci (ni dovolj, da otroke opozarjamo le na "neznance v belih kombijih"), saj na prvi pogled ne morejo presoditi, ali ima druga oseba dobre ali slabe namene;
    • da vsak stik, komunikacija z neznano osebo še ne pomeni nevarnosti, vendar naj se ne zapletajo v pogovor in naj ostanejo na varni razdalji;
    • naj kljub obljubam (o nagradah ipd.) in privlačnim vabilom neznancev ne gredo z drugo osebo, če niso tako dogovorjeni s starši;
    • če se izgubijo, naj ostanejo mirni in poiščejo pomoč pri drugih starših, ki so v bližini;
    • naj si zapomnijo svoj naslov, ime in priimek staršev oziroma skrbnikov ter njihovo telefonsko številko;
    • tudi prek spleta naj komunicirajo le z znanimi osebami.

    
    Staršem oziroma skrbnikom svetujemo, naj otrok ne strašijo pred nevarnimi situacijami (okolica vode, ceste itd.), saj to v otrocih sproži dodatno zanimanje in radovednost. Raje naj se z njimi pogovorijo in jih naučijo pravilnega ravnanja, kako se odzvati ob nevarnosti. Opolnomočijo naj jih, da se bodo znali upreti nagovarjanju drugih ljudi in da bodo znali reči jasen NE ter po potrebi poklicati pomoč.

28. Ali pobeg otroka ali mladoletnika pomeni, da ga doma zanemarjajo ali zlorabljajo?

    
    Nikakor ne. Vzroki za odhod otroka ali mladoletnika od doma so lahko zelo različni, najpogosteje pa uhajajo zaradi nerazumevanja doma ali vpliva svoje družbe oziroma vrstnikov, zaradi težav v šoli, lahko pa so žrtev medvrstniškega nasilja. Pomembno je, da se odkrije vzrok oziroma razlog, zakaj je otrok ali mladoletnik pobegnil od doma.

29. Kaj se zgodi, ko policija najde otroka? Se izvedejo pogovori s starši in otrokom, sledi prijava na center za socialno delo, se preiskuje tudi sum morebitnih kaznivih dejanj?

    
    Otroci ali mladoletniki morajo biti ob izsleditvi izročeni staršem oziroma skrbnikom. Če ogrožanje otroka izhaja iz njegove družine oziroma bližnjega okolja, pa je otrok izročen strokovnim delavcem pristojnega centra za socialno delo. V razgovoru z otrokom ali mladoletnikom se poskuša pridobiti informacije o razlogih njegovega pobega. Pri tem so policisti pozorni tudi na okoliščine, ki bi kazale na morebitno ogrožajoče domače okolje.

30. Kdaj se aktivira sistem Amber Alert in kako deluje? Ali je Slovenija ta sistem že kdaj aktivirala?

    
    Čeprav je Slovenija zelo varna država in smo imeli zadnjo ugrabitev otroka pred več kot desetimi leti, pri čemer smo tudi to v 24 urah uspešno razrešili in otroka vrnili staršem, v policiji vedno iščemo nova orodja, ki bi nam olajšala delo oziroma bi bili lahko z njimi še učinkovitejši. Eno izmed takih orodij je tudi Amber Alert. Ta sistem opozarjanja oziroma hitrega odziva na izginotje otroka je leta 2023 uvedla tudi Slovenija. Aktivira pa se le v primeru najresnejših in najbolj ogrožajočih pogrešanj oziroma izginotij otroka. Z njim se javnost obvesti o pogrešanju otroka in ljudi pozove, naj po svojih zmožnostih pomagajo pri iskanju. Gre za način prostovoljnega sodelovanja različnih deležnikov (ne samo policije) za čim hitrejši odziv na obvestilo o ugrabljenem otroku. Iz več raziskav namreč izhaja, da so prve tri ure po izginotju zanj najbolj ogrožajoče. V Sloveniji je bil Amber Alert doslej aktiviran enkrat, in sicer v primeru od marca 2024 pogrešane srbske deklice.

31. Ali za iskanje pogrešanih oseb z demenco veljajo kakšne posebnosti, je iskanje zahtevnejše?

    
    Zagotovo morajo policisti pri iskanju dementnih oseb upoštevati nekatere posebnosti. Tudi zakon policiji nalaga posebno obzirno ravnanje z osebami, ki potrebujejo dodatno pozornost, pomoč in skrb. Število oseb z demenco zelo hitro narašča, tudi v Sloveniji, in tako policija v zadnjih letih obravnava čedalje več primerov pogrešanih oseb s to boleznijo, ki se prav zaradi tega čedalje pogosteje znajdejo v stiski, se izgubijo, ne prepoznajo okolice, v kateri živijo, ali ne najdejo poti domov. Za osebe z demenco je namreč značilno, da so prostorsko dezorientirane (tavajo), vizualno izstopajo, nihajo v razpoloženju, se vedejo družbeno nesprejemljivo ter imajo težave z govorom in izražanjem.

    Policisti so pri sprejemu prijave pogrešane osebe z demenco tako pod časovnim kot tudi zahtevnim čustvenim pritiskom prijaviteljev, največkrat svojcev, ki se jim zdi, da policija predolgo čaka ter preveč in prepodrobno izprašuje, namesto da bi ukrepala in nemudoma začela iskanje. Vendar pa je dobra priprava ključ do uspeha. Če policist od prijavitelja že na začetku pridobi prave informacije, se lahko bolje pripravi na iskalno akcijo in je ta lahko tudi hitrejša, saj točno ve, koga išče, kje naj išče in kaj lahko pričakuje. Znati mora tudi prepoznati osebo z demenco, pristopiti do nje z veliko mero subtilnosti in potrpežljivosti, z njo vzpostaviti ustrezno verbalno in neverbalno komunikacijo, pri tem pa upoštevati določene specifike te bolezni, da lahko nazadnje ugotovi oziroma potrdi identiteto najdene pogrešane osebe z demenco ter jo pripelje nazaj v njeno varno okolje, četudi mora to storiti večkrat.

32. V katerih primerih je iskanje pogrešanih oseb še posebno zahtevno?

    
    Lahko rečemo, da je iskanje pogrešanih oseb vsakič zelo zahtevno. Na začetku, ob vsaki prijavi pogrešanja, je namreč ogromno neznank, ko mora policija v čim krajšem času zbrati dovolj informacij in se pravilno odzvati. Zelo pomembno je namreč, da lahko čim prej začne iskati pogrešano osebo.

    Najtežji so primeri, ko pri obravnavi ugotovimo, da je šlo za kaznivo dejanje prikritega umora. V tovrstnih primerih storilec dejanje prikrije tako, da zabriše ali uniči sledove, skrije truplo, izbere način umora, ki ne pušča vidnih posledic, ali izbere način, ko poskuša prikazati, da je šlo za naravno ali nezgodno smrt, nesrečni dogodek ali samomor. In seveda je najtežje v primerih, ko morilec truplo skrije. Obravnava pogrešanja osebe je v takih primerih ena najzahtevnejših oblik kriminalističnega preiskovanja.

33. Policija je včasih obveščena tudi o najdenih truplih neznanih oseb. Je ugotavljanje identitete trupla podobno iskanju pogrešane osebe?

    
    V kar nekaj primerih se je ob najdbi neidentificiranega trupla izkazalo, da je šlo za pred kratkim pogrešano osebo, katere smrt je nastala kot posledica nezgode, naravne oziroma druge nesreče ali samomora. So pa tudi primeri, zlasti če je od smrti minilo dalj časa, ko je truplo ob najdbi nerazpoznavno in na njem ali v okolici ni sledi, znakov in predmetov, ki bi nas usmerili v pravo smer. V takih primerih odpade sicer učinkovita objava oziroma poziv za pomoč v medijih. Velikokrat se izkaže, da v teh primerih gre za tujca oziroma osebo, ki ni iz Slovenije, zato se je treba usmeriti v sodelovanje s tujimi policijami. Več pozornosti je treba posvetiti tudi iskanju in pridobivanju materiala za poznejšo identifikacijo osebe (DNK-profilov, zobnega statusa ali prstnih odtisov) in poznejšo primerjavo za potrditev identitete. Zato je tudi zelo pomembno sodelovanje slovenske policije z evropskimi in drugimi varnostnimi organi ter povezovanje znotraj mednarodnih sistemov obveščanja.

34. Ali se iščejo tudi tuji državljani, ki so izginili v Sloveniji?

    
    Da, slovenski policisti občasno sodelujemo tudi pri iskanju pogrešanih oseb, ki naj bi bile v Sloveniji. V zadnjih letih smo tako razpisali iskanje za več tujih državljanov, ki so izginili med potovanjem pri nas, na primer kot turisti. Enako nam tuje policije pomagajo pri iskanju slovenskih državljanov, ki so izginili v tujini. Tuje pogrešane osebe iščemo z izvedbo različnih aktivnosti, tako kot to velja za slovenske.

35. Kako slovenska policija na področju pogrešanih oseb sodeluje s kolegi policisti v drugih državah?

    
    Države imamo vzpostavljene učinkovite mehanizme sodelovanja in medsebojnega policijskega informiranja. Za ta namen imamo poleg nacionalne baze pogrešanih oseb skupne policijske evidence na evropski ravni, kot so schengenski informacijski sistem ter Interpolova evidenca pogrešanih in iskanih oseb (Yellow Notices), poleg tega si s tujimi kolegi izmenjujemo informacije prek Interpolovih uradov, uradov Sirene in mreže policijskih atašejev.

    Ob tem slovenska policija sodeluje tudi v evropskih in svetovnih policijskih organizacijah, ki se ukvarjajo s problematiko pogrešanih oseb, in podpira skupen evropski pristop, ki bo razvil možnost avtomatskega navzkrižnega preverjanja podatkov o pogrešanih osebah in najdenih neidentificiranih truplih. Po razpoložljivih podatkih je namreč v Evropski uniji še vedno najmanj 40.000 pogrešanih oseb in 15.000 najdenih neidentificiranih trupel.

    Ena od organizacij, s katerimi intenzivno sodelujemo, je fundacija Amber Alert Europe . Poleg tega slovenska policija kot članica aktivno sodeluje v Evropski mreži policijskih strokovnjakov za pogrešane osebe (angl. Police Expert Network on Missing Persons – PEN-MP). Mreža se je, tudi po zaslugi Slovenije, iz majhne skupine entuziastov v nekaj letih razvila v prvo in največjo mrežo strokovnjakov za pogrešane osebe v Evropi z več kot 80 člani iz 30 držav. V času svojega predsedovanja Svetu EU konec leta 2021 je Slovenija angažirano prispevala tudi k temu, da se je področju pogrešanih oseb, zlasti otrok, na ravni Evropske unije začelo namenjati občutno več pozornosti.

Povezane vsebine

Pogosta vprašanja
Seznam pogrešanih oseb
Prijava pogrešane osebe. Kako ravnati, ko nekdo izgine?
Iskanje pogrešanih oseb – aktivnosti policije
Kako lahko pomagate pri iskanju pogrešanih oseb?
Moj otrok je pogrešan, kaj lahko storim?
Anonimna pomoč pri iskanju pogrešanih in iskanih ljudi