Prve modemske povezave so delovale s hitrostmi 300 do 2400 bit/s. Prodor osebnih računalnikov, PC-jev, je pomenil pravo malo revolucijo v tradicionalnem okolju računalniških komunikacij. V 90-tih letih je prišlo do eksplozije globalno povezanih omrežij in fenomena masovne uporabe interneta. Poseben zagon, tako strokovni, kot finančni, pa je nadgradnji dal proces približevanja Slovenije evropski uniji in vključitvi ITSP v schengenski informacijski sistem.
60 in 70 leta: >komunikacije< Tedanje računalniško okolje je temeljilo na centralnem računalniku, imenovanem tudi >host< in >mainframe<. Oddaljeni terminali so do njega dostopali po posebnih nizkohitrostnih najetih linijah, po protokolu SNA (Systems Network Architecture). Tipično je šlo za modemske povezave 300 - 1200 - 2400 b/s (bitov na sekundo), kar je omogočalo zgolj prenos in prikaz alfanumeričnih znakov. Centralni računalnik, ki vsebuje programsko in strojno opremo, obravnava oddaljene terminale, identificira uporabnike in njihove zahteve. V okolju z enim računalnikom je delovanje, predvsem pa deljenje virov, relativno enostavno. Sistem postane mnogo bolj kompleksen že v primeru, če želimo povezati dva računalnika. Tedaj med drugim govorimo o naslavljanju naprav, zaznavi in odpravljanju napak, sinhronizaciji in koordinaciji posredovanja podatkov.
70 in 80 leta: >napad osebnih računalnikov< Prodor osebnih računalnikov, PC-jev, je pomenil pravo malo revolucijo v tradicionalnem okolju računalniških komunikacij. PC-ji so bili najprej samostojne naprave, vendar je poslovno okolje kmalu spoznalo njihovo veliko prilagodljivost in potencial. Lokalna računalniška omrežja (LAN-i) so bili sprva namenjeni zmanjševanju stroškov dragih perifernih naprav, kot na primer tiskalnikov in trdih diskov. Kmalu je bila spoznana tudi strateška prednost medsebojne povezave lokalnih omrežij, ki je omogočila implementacijo omrežnih aplikacij, kot sta elektronska pošta in prenos datotek. V teh letih so se razvili miniračunalniki, tipični predstavnik so bili VAX sistemi podjetja Digital Equipment Corporation (DEC) in medomrežnih povezav DECnet. V splošnem pa so v tem času aplikacije še vedno ostajale samostojne in ločene, priča pa smo bili razvoju različnih komunikacijskih protokolov.
80 in 90 leta: >boj med tradicionalnim in naprednim< Velika večina gospodarskih sistemov je v tem času uporabljala tako tradicionalne, kot moderne tehnologije. IBM-ova centralizirana omrežja so delovala vzporedno z novimi povezanimi lokalnimi omrežji. V uporabi so bile tehnologije lokalnih omrežij, javna telefonska komunikacijska infrastruktura, najeti vodi, visokohitrostni komunikacijski kanali. Pri tem ni bilo dovolj pozornosti namenjeno prednostim, ki jih lahko nudijo integrirana omrežja. Migracija aplikacij iz centralnega računalnika na porazdeljene strežnike je povečala zahtevnost omrežij in spremenila vzorce informacijskih tokov.
90 leta: >internet na pohodu< V tem desetletju je prišlo do eksplozije globalno povezanih omrežij in fenomena masovne uporabe interneta. Vse več funkcij je v omrežju porazdeljenih, glasovna, podatkovna in video omrežja pa se v vse večji meri združujejo. Značilnosti so uporaba grafičnih okolij, >ogromne< datoteke, kompleksnejša programska oprema, aplikacije strežnik - odjemalec, peer-to-peer komunikacije (vsak z vsakim), ki so povzročile povečevanje zahtev po pasovnih širinah, minimalnih zakasnitvah in visoki razpoložljivosti omrežij. V tem obdobju so bile tipične hitrosti v lokalnih omrežij 4 oz 16 Mb/s v TokenRing topologijah in 10 Mb/s v omrežjih vrste Ethernet. Medomrežne povezave so potekale po TDM tehnologijah (časovno multipleksiranje), od na primer najetih linij 19200 b/s do 2 Mb/s, ter 34 Mb/s - 622 Mb/s.
Sedanjost: >zmaga etherneta, optike in paketov< Danes govorimo o sobivanju različnih komunikacijskih tehnologij. Na segmentu lokalnih omrežij so dokončno prevladale izpeljanke tehnologije ethernet, s hitrostmi 10/100/1000 Mb/s in 10 Gb/s. Prenosni medij so strukturirana ožičenja in optične povezave. Prav tako standardna so brezžična omrežja in množična uporaba terminalnih naprav (dlančniki, pametni telefoni, prenosni (tablični) računalniki), ki so povezljivi na vse danes možne načine. Področje medomrežnih povezav je bolj tradicionalno. Tehnologije časovnega multipleksiranja in vodovne komutacije odstopajo prostor rešitvam čistih paketnih omrežij. Nove računalniške aplikacije in prenos protokolov v realnem času (telefonija, video) zahtevajo velike pasovne širine ter majhne in stabilne zakasnitve omrežij.
Vse omrežne povezave so danes izvedene preko optičnih vodnikov
ITSPol v komunikacijski evoluciji: >povsem sledimo svetovnim trendom !< Do leta 1996 lahko govorimo o čistem >komunikacijskem< okolju. Ločena omrežja za prenos podatkov in govora. Prva so zagotavljala povezavo oddaljenih terminalov na policijskih lokacijah s centralnim računalnikom. To so bile modemske povezav, hitrosti od 300 - 1200 bit/s. Na telefonskem omrežju je prenos več hkratnih pogovorov omogočal visokofrekvenčni prenosni sistem (12 kanalni VF), pomanjkanje bakrenih povezav po terenu in v objektih pa so premoščali >pair gain< sistemi s fazno kodirano modulacijo (PCM), ki so omogočali do štiri priključke, in t.i. >dvojčki<. V prostrano omrežje ITSP je bil leta 1997 uveden sistem fleksibilnih multiplekserjev Newbridge/Alcatel, ki omogoča dodajanje, odvzemanje in združevanje signalov telefonskih, podatkovnih in čisto analognih virov. Sistem je izredno zanesljiv, brez večje okvare deluje že 11 let in še danes služi prenosu radijskih avdio kanalov, povezavi elementov digitalnega radia TETRA in za neposredno povezavo OKC-jev. Omejitev sistema je v omejeni agregatni zmogljivosti na 2 Mb/s, odsotnost podpore proizvajalca (ni več v redni proizvodnji) in doseženi življenjski dobi.
Po letu 2000 se je začela uporaba večprotokolnih usmerjevalnikov, ki so omogočali prenos različnih protokolov računalniških oziroma podatkovnih komunikacij, kot so SNA, NetBIOS, IP in združevanje različnih komunikacijskih vmesnikov (TokenRing, Ethernet, X.25, E1, Frame Relay). Zaradi uporabe različnih tehnologij, integracije govornega omrežja, protokolov in vmesnikov je postajalo omrežje ITSP vse bolj kompleksno in zahtevno za vzdrževanje in upravljanje. Najnovejše grafične računalniške aplikacije v takem okolju praktično niso mogle delovati. Zato smo, v skladu s priporočili stroke, izkušnjami v svetu in glede na (omejene) finančne zmožnosti, v letu 2005 pričeli s pripravo nadgradnje omrežja ITSP na integrirano širokopasovno omrežje.
Izgled najsodobnejše omrežne naprave v ITSP
Poseben zagon, tako strokovni, kot finančni, je nadgradnji dal proces približevanja Slovenije evropski uniji in vključitvi ITSP v schengenski informacijski sistem. Glavnina omrežja je bila tako nadgrajena v letu 2007, vse policijske lokacije, razen redkih izjem, so povezane v navidezno zasebno omrežje (VPN). Vzpostavljena sta dva računalniško - komunikacijska centra na lokacijah GPU in PU Novo mesto, ki sta povezana preko ločenih optičnih povezav s kapaciteto 3 x 2,5 Gb/s v redundančni in razširljivi konfiguraciji. Centra sta namenjena tudi dostopnim točkam v omrežja SIS I, SIS II in VIS. Vključitev v SIS I je bila uspešno izvedena v septembru 2007 in marca 2008 za mejne prehode t.i. >zračnih luk<. Trenutno poteka projekt poenotenja in optimizacije omrežnih priključnih točk in upravljavskega sistema ter implementacija redundantnih omrežnih povezav preko drugega operaterja, vzporedno z njim pa projekt vključitve ITSP v omrežje SIS II.
Anton Tepina, CT UIT