Nekateri naši delavci so začeli svojo kariero še v času uporabe naprav, ki so bile izdelane z elektronkami. Eno svetlejših obdobij za radijske zveze Policije je pomenila tudi vojna za Slovenijo, saj je bila takrat potreba po tovrstni tehnologiji za naše operativne uporabnike še posebej izrazita in nujna. Sedaj pa že nekaj časa izvajamo digitalizacijo, tako da danes na omejenem območju države uporabljamo tudi digitalni sistem TETRA.

Zgodovina radijske tehnologije je zelo dolga, med drugim je škotski fizik in matematik James C. Maxwell v drugi polovici 19. stoletja že predvidel obstoj elektromagnetnih valov, kasneje pa je Hertz potrdil to teorijo. Razvoj od demonstracije laboratorijskih vzorcev do komercialne uporabe je trajal več desetletij. Eden od začetnikov je bil izumitelj in fizik Nikola Tesla, ki je razvil tehnične osnove radia in to tudi patentiral, vendar so bile njegova dokumentacija in naprave uničene v požaru in šele po njegovi smrti mu je patentno sodišče priznalo izumiteljstvo na tem področju. Dolgo časa je namreč veljal za izumitelja Marconi, ki pa je odkritje radia le uporabil za komunikacije.

Zgodovina radijski zvez slovenske policije se začne takoj po drugi svetovni vojni, ko so se uporabljale radijske zveze, ki so bile vojni plen. Šele kasneje se je začelo sistemsko urejati področje brezžičnih komunikacij in uporabljene so bile različne tehnologije, ki pa so bile v začetnih fazah koordinirane v okviru Jugoslavije. V tem času so se sistemi in tehnične rešitve nekajkrat zamenjali. Vsem pa je skupno, da sta se z vsako novo generacijo povečale funkcionalnosti in tudi količina opreme. Spodnji dve sliki prikazujeta, kako se je zaradi tega povečalo tudi število antenskih sistemov.

Antenski sistem na gorskem objektu - Šmarna gora nekoč in danes

V začetnem obdobju se je uporabljal tudi KV radiotelegrafski sistem (v HF frekvenčnem področju), ki je bil prvenstveno namenjen za prenos sporočil. Omogočal je tudi zveze z ostalimi republikami v bivši državi. Deloval je v normalnih - vsakodnevnih pogojih dela, kakor tudi v primeru izpadov žičnih sistemov zvez, planiran pa je bil tudi za izredne razmere ali vojno. Prenesena pisna sporočila so se obvezno kriptografsko ščitila. Tehnično je podpiral tudi prenos govora, ki pa ni bil zaščiten. Po vojni za Slovenijo se je omenjeni sistem postopoma ukinil.

Prve prenosne radijske postaje, ki pa so bile precej velike, je za naše potrebe proizvajal Schaub-Lorenz in so delovale v 4 meterskem področju. Naslednji zelo pomemben tehnični segment opreme predstavljajo VHF in UHF radijski sistemi, ki pa so bili prvenstveno namenjeni za govorne komunikacije. Razvoj v tem segmentu je potekal postopoma, saj se je od začetnih širokih radijskih kanalov, frekvenčni prostor za en kanal zmanjševal na končno vrednost 25 kHz. Začelo se je z uvajanjem dispečerskih centrov in posledično tudi pet-tonskih individualnih identifikacijskih številk radijskih postaj. Pomemben korak pomeni tudi uporaba PL tonov, kot kriterij za dostop do repetitorjev. S časom se je drastično povečala količina opreme, saj je bilo na primer leta 1980 v uporabi le 1.500 različnih radijskih postaj. Sistem v začetku ni bil kriptoščiten, kar je povzročalo nemalo težav in zato so se v omejeno količino opremo vgraditi dodatni moduli - scramblerji.

Pomemben preobrat v razvoju radijske tehnologije je prenesel izum tranzistorja in kasneje mikroprocesorja. Tako smo imeli že konec 80-tih let prejšnjega stoletja radijske naprave z vgrajenimi mikroprocesorji, tako da so bila za vzdrževanje in programiranje naprav potrebna zopet nova znanja. Del takratne tehnične ekipe je namreč začel svojo kariero še v času uporabe naprav, ki so bile izdelane z elektronkami.

Eno svetlejših obdobij za radijske zveze Policije je vendarle pomenila tudi vojna za Slovenijo, saj je takrat najbolj prišla do izraza potreba po tovrstni tehnologiji za naše operativne uporabnike. Zahteve Policije glede funkcionalnosti radijskih sistemov so se v obdobju od vojne za Slovenijo do danes precej spremenile, vendar osnovne operativne zahteve ostajajo enake. Predvsem so zahtevane visoka zanesljivost, vzdržljivost in razpoložljivost, kar mora veljati tako za infrastrukturo in za radijske terminale. Zagotovljeno mora biti tudi kriptiranje najpomembnejših informacij. Glede na način dela služb Policije je potrebno zagotavljati hitro vzpostavitev dodatnih omrežij, saj se izvaja veliko nalog, ki so izven planov ali pa so po obsegu zelo velike. Tak način izvedbe komunikacij diktira oblika dela, ki poteka tudi v težkih vremenskih pogojih, na odročnih lokacijah, ob večjih prireditvah (povečano število uporabnikov radijskih zvez), prav tako pa je strateško pomembna predvsem vsebina komunikacije.

V začetku 90-tih let so radijski sistemi Policije delovali v analognem okolju in mobilni uporabniki so imeli na voljo le govorno komunikacijo, saj omrežja niso podpirala podatkovnih aplikacij. Le manjši del radijskih terminalov je omogočal kriptiranje govora, kar je v takratnem času v operativnem delu predstavljal velik problem. Zaprti radijski sistemi Policije so delovali v različnih frekvenčnih področjih (HF, VHF in UHF), del teh pasov pa smo v vmesnem času nato sprostili, saj smo izključili določene radijske sisteme ali pa smo morali omogočiti uporabo radijskih frekvenc tudi ostalim organizacijam. Že v tistem času pa smo uporabljali tudi javne sisteme (osebni klic RDS in satelitski sistem Inmarsat), kar prakticiramo tudi danes. Spodnje slike prikazujejo razvoj uporabniških radijskih postaj - terminalov, v tem obdobju.

Radijske postaje v začetku 90-ih let in danes

Satelitski terminali

Mobilni telefoni

Povečane aktivnosti na področju radijskih zvez povezane z vojno v Sloveniji smo opravljali tudi izven samega obdobja bojev (27.6. - 6.7.1991). Intenzivneje smo izvajali vgradnje modulov za kriptiranje govora v radijske terminale, ki so predstavljale zahteven postopek, saj smo v uporabi že imeli naprave izdelane v SMD tehnologiji. Prav tako smo v obdobju pred vojno pripravljali skrite lokacije za montaže radijskih repetitorjev. Posebna pozornost je bila posvečena infrastrukturi, saj je moral biti del opreme mobilen in neopazen, tako smo na primer repetitorje montirali tudi v poslovne kovčke. Po vojni smo za potrebe Vlade RS vzpostavljali zveze preko satelitskega sistem Inmarsat z Bosno in Hercegovino, ko je potekalo umikanje Slovencev iz tega geografskega področja.

Dogodki povezani z vojnimi akcijami so si sledili z veliko naglico, bili pa so, opazovani z očmi današnjega časa, za nas tudi povsem nevsakdanji. Del tehnične ekipe je bil stalno prisoten na svojih delovnih mestih, bili pa smo tudi oboroženi z dolgocevnim orožjem. V stalni pripravljenosti je bila ekipa z najosnovnejšo komunikacijsko opremo, ki bi se v primeru potrebe umaknila skupaj s Predsedstvom RS. Več dogodkov v tistem času je zelo pomembnih. Med drugim smo v civilnih vozilih v mestu Ljubljana skrivali radijsko opremo, ker smo dobili informacijo, da vojaška policija prihaja na lokacijo naših prostorov in delavnic na Vodovodni cesti po svojega častnika slovenskega rodu, ki je na tej lokaciji prešel na našo stran. Na Boču nam je JLA med napadi prestrelila antenske kable, na Jančah pa smo izvedli izključitev naprav JLA. Zaradi zelo velike prometne obremenitve je na Krimu prišlo do okvare končne stopnje oddajnika, vendar je bil sistem po srečnem razpletu še vedno uporaben, saj je bilo kljub temu dovolj signala za delovanje na ljubljanskem področju. Popravilo oddajnika je sledilo v nekaj dneh takoj po vojni, ko je bila na lokaciji še ekipa JLA, ker je bil namreč celotni vrh takrat še zaprto področje. V času aktivnosti smo v skladu s tehničnimi zmožnostmi spremljali analogne radijske komunikacije JLA. Prav tako smo >vezisti< zagotavljali zveze za slovensko delegacijo na pogajanjih na Brionih takoj po vojni.

Tako kot na ostalih področjih našega življenja se je tudi v segmentu radijskih zvez začela izvajati digitalizacija in v letu 1995 smo v operativno uporabo uvedli prvi digitalni mobilni radijski sistem v Sloveniji (eno leto preden je komercialno začelo delovati omrežje GSM). Sistem deluje po ameriškem standardu APCO 25 in nudi kvalitetno kriptozaščito. Zaradi svoje konfiguracije je namenjen predvsem za govorne komunikacije.

Z digitalizacijo smo nadaljevali in tako danes na omejenem območju države uporabljamo tudi digitalni sistem TETRA. Omenjeni sistem je glavni komunikacijski radijski sistem v primeru vseh velikih varovanih prireditev (srečanje OVSE in NATO, uvajanje EVRA, predsedovanje Evropski Uniji). Še posebej si brez uporabe sistema TETRA ne moremo več zamišljati predsedovanja Slovenije Evropski Uniji. Poleg govornih komunikacij pa sistem podpira tudi prenos podatkov, tako da danes že uporabljamo sistem za avtomatsko lociranje vozil - GPS/AVL. Policija ima v tem obdobju nalogo gradnje omrežja za vse državne uporabnike, kar kaže tudi na najvišjo tehnično usposobljenost ekipe v okviru celotne državne uprave. Omrežje je namreč zelo kompleksno in ga lahko primerjamo z omrežji mobilnih operaterjev, le fizično je precej manjše.

Telekomunikacije so izredno hitra razvijajoča panoga in podobne, a še hitrejše korake kot v preteklosti, lahko pričakujemo tudi v bodoče. Kljub temu, da smo zadovoljili tehnične potrebe po govornih komunikacijah s sistemom TETRA, bodo v bodoče zahtevane vedno nove storitve. Predvsem velja to za storitev zelo hitrega prenosa podatkov tudi za mobilne uporabnike, kar bo omogočilo nove storitve, ki jih danes sploh še ne poznamo. V prihodnje bomo priča tudi tako imenovanem SDR (Software Defined Radio), kjer bodo naprave delovale na podobnih strojnih platformah, le z uporabljeno programsko opremo se bo določil način delovanja. Prihodnost bo pred nas postavljala nove izzive, kar pomeni tudi stalno nadgrajevanje tehničnega znanja obstoječe zelo kvalitetene ekipe.

Igor Bogataj, ORZ CT UIT