Slavko Koroš, vodja Sektorja za organizirano kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije Generalne policijske uprave, in mag. Branko Japelj, vodja Sektorja kriminalistične policije iz Policijske uprave Ljubljana, sta danes, 4. februarja 2009, na novinarski konferenci predstavila problematiko kaznivih dejanj s področja izsiljevanja in povedala nekaj besed o zadnji uspešni kriminalistični preiskavi povezani s tem.

Od leve proti desni: mag. Branko Japelj, vodja Sektorja kriminalistične policije iz Policijske uprave Ljubljana, Slavko Koroš, vodja Sektorja za organizirano kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije Generalne policijske uprave, Drago Menegalija, predstavnik Policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete

Če se osredotočimo na dejanja, ki pomenijo ogrožanje varnosti posameznika, jih lahko glede na intenzivnost in namen ravnanja storilca oziroma nastale posledice razdelimo na naslednje vrste kaznivih dejanj:

• kaznivo dejanje Ogrožanje varnosti (135 člen Kazenskega zakonika (KZ-1)),
• kaznivo dejanje Izsiljevanje (213 člen KZ-1),
• kaznivo dejanje Samovoljnost (310 člen KZ-1),
• kaznivo dejanje Prisiljenje (132 člen KZ-1),
• kaznivo dejanje Povzročitev splošne nevarnosti (314 člen KZ-1),
• kaznivo dejanje Protipraven odvzem prostosti (133. člen KZ-1).
• kaznivo dejanje Ugrabitev (134 člen KZ-1) in druga.

Izsiljevanje kot kaznivo dejanje je določeno v 213. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Storilec tega dejanja se preganja po uradni dolžnosti, kar pomeni, da mora policija storiti vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz, ter da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Seveda policija v prvi vrsti ukrene vse potrebno, da se zaščiti žrtev kaznivega dejanja. Ob tem je potrebno poudariti, da policija preišče več kot 89 % vseh tovrstnih kaznivih dejanj.

Tabela in graf s statističnimi podatki o storitvi kaznivih dejanj po 213. členu Kazenskega zakonika 

Pri preiskovanju kaznivih dejanj s tega področja Izsiljevanja (213. člen KZ-1) in Samovoljnosti (310. člen KZ-1) se preiskovalci srečujejo z različnimi tipi izvršitvenih oblik storilčevih ravnanj, kot so npr.:

• klasična izsiljevanja,
• odkup terjatev, ki izvirajo iz predhodno obstoječega dolžniško upniškega razmerja,
• izsiljevanja v okviru izvajanja kriminalne aktivnosti,
• ugrabitve,
• mladoletniško izsiljevanje,
• pobiranje varščine, ponudba zaščite.

Policisti se pri kaznivih dejanjih izsiljevanj velikokrat srečujemo z molkom žrtev ali prič, ki se nočejo izpostavljati pred pravosodnimi organi in policijo zaradi različnih razlogov, največkrat zaradi strahu, lahkovernosti, pa tudi zaradi prikrivanja lastnih nezakonitih ravnanj. Nemalokrat žrtve teh nasilnih kaznivih dejanj dejanje naznanijo policiji šele zelo pozno, ko ne vidijo več izhoda, ko so na robu obupa - ko je nemalokrat tudi prepozno.

Zvočni posnetek izjava Slavka Koroša (mp3, 3 MB) 

Zvočni posnetek izjave mag. Branka Japlja (mp3, 2 MB)  

Zato policija z akcijo Ne pustite se izsiljevati poskuša spodbujati potencialne žrtve izsiljevanj, da tovrstna kazniva dejanja prijavijo policiji, ki se bo takoj odzvala na vse zaznave ter odločno ukrepala v skladu s svojimi pristojnostmi, da preišče kaznivo dejanje ter izvede vse potrebne ukrepe za zaščito integritete in varnosti žrtev in prič.

Zelo pomembno je, da nasilnežem/kriminalcem že v začetku damo jasno in odločno sporočilo, da se ne pustimo izsiljevati in ustrahovati, vsak poskus pa naznanimo organom odkrivanja ali pregona. Zavedanje odgovornosti teh organov ter zaupanje ljudi v te organe in uradne institucije je tudi eden izmed temeljnih predpostavk za učinkovit boj zoper kriminaliteto, zlasti organizirano.

Vse, ki so morebiti žrtev takšnih in podobnih dejanj pozivamo, da pokličejo na telefonsko številko policije 113 ali na telefonsko številko najbližje policijske postaje, da bodo lahko policisti in kriminalisti preiskali opisana kazniva dejanja in s tem zavarovali življenja in premoženje ljudi.

Kriminalisti Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Ljubljana so konec januarja 2009 obravnavali kaznivi dejanji Samovoljnosti in Protipravnega odvzema prostosti v prvem primeru in kaznivi dejanji Izsiljevanja v zvezi s 34. členom KZ-1 v drugem primeru. Kaznivi dejanji sta bili storjeni na škodo dveh oškodovancev iz območja Ljubljane.

V prvem primeru je bilo na podlagi zbranih obvestil v predkazenskem postopku ugotovljeno, da je eden od oškodovancev poslovno sodeloval z osumljenim in do slednjega imel odprte postavke za okoli 6.000 evrov. Ker je osumljenec vedel, da je oškodovanec zaradi stečaja svojega podjetja dolžan še drugim podjetjem, je poskušal dolgove odkupiti. Po zbranih podatkih je odkupil dolg od enega podjetja v višini 34.000 evrov. Skupno vrednost okoli 41.000 evrov je nato osumljeni od oškodovanca poskušal izterjati z uporabo resnih groženj in sile.

Osumljeni je od oškodovanca zahteval, da se zglasi pri njemu v njegovih poslovnih prostorih. Oškodovanec je zaradi strahu odšel v pisarno podjetja osumljenca, kjer pa je osumljeni z grožnjo zahteval vračilo dolga. Nadalje je osumljeni zahteval, da mu oškodovanec vrne dolg in mu prepusti v uporabo nepremičnino, in sicer parcelo in stavbo s katero je oškodovanec posloval. Vse izrečene grožnje je osumljeni podkrepil tako, da je oškodovanca večkrat udaril s pestjo v obraz in ga z nogo obrcal. Pri tem dejanju je poleg glavnega osumljenca sodeloval še 40-letni moški iz Ljubljane, kateri se je postavil pred vrata oz. izhod iz pisarne ter s položajem telesa nakazal, da oškodovanec ne bi mogel prostovoljno zapustiti pisarne. S tem je izvajal tudi dodatni psihični pritisk na oškodovanca. Ker se je oškodovanec zbal za svoje življenje, je osumljencu zagotovil, da bo v nekaj dneh dobil denar za poplačilo dolga. Na ta način je lahko oškodovanec zapustil pisarno osumljenca, kjer je bil zadržan približno uro in pol.

Oškodovanec je v naslednjih dneh zahtevani znesek 41.000 evrov tudi plačal osumljenemu, ki pa je še vedno izkazoval interes za nepremičnino. Z nadaljnjim zbiranjem obvestil je bilo ugotovljeno, da se je osumljeni že v preteklosti zanimal za pridobitev opisane nepremičnine in podjetja oškodovanca, vendar slednji ni bil pripravljen za kakršnokoli sodelovanje ali predajo podjetja osumljenemu. Osumljeni je zato v opisanem primeru z resno grožnjo in silo poskušal izterjati dolg, odkupiti dolgove še od drugih podjetij in na ta način izvršiti pritisk na oškodovanca, da bi mu ta v uporabo predal nepremičnino in podjetje.

V drugem primeru je bilo ugotovljeno, da si je drugi oškodovanec od istega osumljenca aprila 2008 izposodil 50.000 evrov za dobo dveh mesecev. Pri tem je sprejel dejstvo iz dogovora z osumljenim, da bo moral po dveh mesecih vrniti 100.000 evrov. Navedeno izposojo so tudi dokumentirali z notarskim zapisom in za zavarovanje vpisali hipoteke na različnih zemljiščih. Oškodovanec si je omenjeni znesek izposodil kljub znanim pogojem najema oz. visoki obrestni meri, saj je bil prepričan, da bo uspel prodati nepremično, katere vrednost je nekajkrat presegala vrednost izposojenega denarja.

Oškodovanec navedene vsote denarja v dogovorjenem roku ni mogel vrniti, zato je osumljeni po štirih mesecih od prve izposoje denarja, tj. julija, od oškodovanca zahteval, da mu mora poleg 100.000 evrov vrniti še dodatnih 120.000 evrov, za kar so ponovno naredili notarski zapis. Rok za izposojo denarja je bil oktober 2008.

Zgoraj navedeni znesek, skupno 220.000 evrov, je oškodovanec vrnil v začetku novembra 2008 in s tem zamudil plačilo dolga za mesec dni. Zaradi navedenega je osumljeni začel oškodovanca izsiljevati in od njega zahteval takojšne plačilo 275.000 evrov kot stroške enomesečne zamude. Oškodovanca je povabil v svojo pisarno s pretvezo, da bi si od njega izposodil denar, ker je vedel, da je oškodovanec prodal nepremičnino v veliki vrednosti. Oškodovanec se je dejansko zglasil v pisarno podjetja osumljenca in mu obrazložil, da denarja ne more posoditi, saj je že v nakupu druge nepremičnine. Nato je osumljeni začel vpiti na oškodovanca in od njega zahteval izplačilo 275.000 evrov ter mu zagrozil z resnimi grožnjami zoper življenje in telo. Osumljeni je grozil oškodovancu približno dve uri.

Ker je 37-letni Ljubljančan nadaljeval z grožnjami zoper oškodovanca, so mu kriminalisti, Sektorja kriminalistične policije PU Ljubljana na podlagi drugega odstavka 157. člena Zakona o kazenskem postopku odvzeli prostost. Osumljeni je bil s kazensko ovadbo priveden na zaslišanje k preiskovalnemu sodniku, kateri je zoper njega odredil pripor. Ravno tako je bila v prvem primeru zaradi kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti podana kazenska ovadba zoper 40-letnega Ljubljančana.