Vodja Gorske policijske enote Robert Kralj, vrhunski alpinist Klemen Premrl in zdravnica iz Splošne bolnišnice Jesenice Urška Bricelj so na današnji novinarski konferenci v izogib tragičnim izkušnjam v gorah predstavili in opozorili na nevarnosti, ki v gorah prežijo na planince in svetovali, kako se pred njimi obvarovati.
Z leve: Robert Kralj, Klemen Premrl in Urška Bricelj
Zvočni posnetek izjav (mp3)
Kralj je pojasnil, da je v zadnjih petih letih (od 2010) v slovenskih gorah umrlo več kot 140 oseb, več kot polovica zaradi hudih poškodb. Izpostavil je, da so letos v gorah obravnavali 12 smrtnih primerov, zadnjega v začetku julija letos, ko se je med vračanjem s Triglava proti Planiki smrtno ponesrečil 55-letni Hrvat, ki je pod vrhom gore zdrsnil s poti in omahnil nekaj 100 metrov globoko. Ta je utrpel smrtne poškodbe, z gore pa ga je odpeljala helikopterska ekipa za reševanje v gorah.
Poudaril je, da to ni bila zadnja reševalna akcija helikopterske enote, in dodal, da je samo ena od mnogih, ko ekipa pomaga planincem, ki se v gorah poškodujejo ali pa obnemorejo zaradi bolezni. Zato je zelo pomembno, kako se pripravimo na pot, da se v gorah pravilno vedemo in tudi pravilno ravnamo, ko se srečamo z nevarnostjo. "Te nevarnosti niso nekaj, kar nihče še ne bi slišal ali vedel, so velikokrat preproste, jasne in predvidljive situacije, njihovo prepoznavanje pa planincu lahko rešijo življenje," je še dodal Kralj.
Zato je opozoril, da gore dajejo varljiv občutek varnosti in da zato še vedno velja, da mora biti obisk gora vnaprej dobro pripravljeno in premišljeno dejanje. "Treba je pravilno izbrati pot, ki naj bo prilagojena psihofizičnemu znanju, izkušnjam in opremi planinca, vrh pa je šele del poti. Treba je še varno sestopiti v dolino. Zato se za vzpon izbira težjo, za sestop pa lažjo pot. Hoja pa naj bo premišljena," je pojasnil in dodal, da samohodstvo ni priporočljivo, ker je vsaka poškodba na težko dostopnih terenih, sploh, če smo sami, lahko usodna. Svetoval je tudi uporabo specialnih pripomočkov, kot so npr. vrv, cepin, dereze, čelada in pozval k previdnemu prečenju grabnov in strmih pobočij.
Kralj je opozoril tudi na zdrse in padajoče kamenje in poudaril, da sta to že vrsto let najpogostejša vzroka za nesreče v naših gorah. Letno je v gorah okoli 400 posredovanj, samo približno tretjina se jih konča brez posledic. Zato je planincem svetoval, naj pazijo, kje hodijo, in naj se varno vrnejo domov. "Če ste preutrujeni, ne tvegajte, ampak si na varnem mestu odpočijte in se nato vrnite v dolino. Če tega ne zmorete, pokličite pomoč na 112 ali 113. Sporočite, kdo ste, kje ste, kaj vam je, kako ste oblečeni, da vas bomo lažje našli, ter kdo je zraven. Gora vas bo že še počakala," je poudaril.
Nasveti za pohodnike, planince, gornike
S tem se je strinjal tudi vrhunski alpinist Klemen Premrl, ki je izpostavil, da cilj ni vrh, cilj je varna vrnitev domov, ker je vrh šele del poti. Nato je pojasnil svojo izkušnjo iz kanadskih gora: "To, da sem moral prekiniti vzpon, se je meni zgodilo že večkrat. V enem primeru sva s prijateljem na odpravi v Kanadi želela preplezati zahtevno steno Mt. Stanlya, vendar sva svoj prvi poizkus končala že na dostopu pod samo steno. Ocenila sva, da je nevarnost snežnih plazov prevelika in da bi z nadaljevanjem ture tvegala preveč. Vse bi šlo lahko narobe, zelo verjetno bi izgubila tudi nadzor nad potekom dogodkov. Ko se je čez nekaj dni snežna odeja stabilizirala, sva dostop do stene opravila brez kakršnegakoli tveganja, v nadaljevanju pa preplezala novo prvenstveno smer in seveda varno sestopila v dolino," je opisal.
Dodal je še, da se na prvi pogled zdi, da vrhunski alpinisti veliko tvegajo, in pojasnil, da po večini temu ni tako in da razlike med vrhunskim alpinizmom in planinstvom vendarle niso tako velike, kot si nekateri predstavljajo. »Kljub temu znamo zaradi izkušenj in znanja bolje preceniti, kdaj so razmere prenevarne za vzpon ali nadaljevanje poti oziroma za počitek. Nekaj povsem vsakdanjega je, ko alpinisti predčasno zaradi prevelike nevarnosti, neugodnih razmer ali česarkoli drugega načrtovan vzpon prekinemo ali predčasno zaključimo. To ni neuspeh in iz takih tur se največ naučimo,« je izpostavil in dodal, da javnost ponavadi izzve samo za ali uspešne vzpone ali pa za tragične nesreče. "Tisto kar je vmes, največkrat manjka oziroma se o tem ne govori, čeprav takrat pri sebi bijemo najhujšo bitko. Se je pa treba takrat umiriti, trezno odločiti in ne tvegati," je svetoval.
Zatrdil je, da so vsi kvalitetni alpinistični dosežki plod skrbnega načrtovanja, prepoznavanja nevarnosti in izvajanja vseh ukrepov, ki te nevarnosti zmanjšajo na minimum. Šele potem pride na vrsto odlična telesna in psihična pripravljenost in opozoril, da se tisti manj izkušeni tega premalo zavedajo in da se zato vse ture tudi ne končajo srečno. "Prihaja do nesreč in žalostno je, da se ob analizah teh nesreč pogosto izkaže, da bi se jih mnogo dalo preprečiti že z upoštevanjem osnovnih pravil gorništva," je povedal in dodal, da je jasno, da za krajši vzpon ni toliko načrtovanja, je pa vseeno treba preveriti vsaj vreme, pot, opremo in se prepričati če pot zmoremo.
Na planince je še apeliral, naj se v gore ne podajajo sami. " V primeru nesreče, je prva pomoč, ki nam jo lahko nudi prijatelj, velikokrat edino zagotovilo, da bomo ob prihodu gorskih reševalcev in medicinske pomoči še živi," je še poudaril.
Kaj poleg opreme in znanja še potrebujemo za pot v gore, pa je opisala zdravnica v jeseniški bolnišnici Urška Bricelj, ki je povedala, da je eden od najpogostejših vzrokov za nesreče v gorskem svetu tudi slaba telesna in duševna pripravljenost na izbrane ture in poudarila pomen preventive.
Pojasnila je, da za odhod v gore treba poznati svoje kronične bolezni in predvideti morebitna akutna poslabšanja bolezni in opozorila, naj planinci vendarle pazijo na svojo varnost, s sabo pa naj imajo hrano, pijačo, ustrezna oblačila proti podhladitvam in obvezno prvo pomoč.
"Čeprav v primeru nesreč v gorah najprej pomislimo na poškodbe, so pomemben dejavnik tudi ostala bolezenska stanja," je še dodala in naštela nekatera najbolj pogosta. Pojasnila je, da se v zdravniki v gorah pri bolnikih največkrat srečajo s sladkorno boleznijo in alergičnimi stanji. Pogosto pomagajo tudi srčnim bolnikom, ob paničnih napadih ipd.
Zato je svetovala naj imajo kronični bolniki in alergiki pri sebi vedno zdravila zaradi morebitnega nenadnega poslabšanja njihove osnovne bolezni, vsi planinci pa naj se v gore odpravijo s kompletom prve pomoči. Opisala je, da mora komplet vsebovati vsaj enega do dva para rokavic, prvi povoj, večji in manjši raztegljivi povoj, obliže, sterilno gazo, samolepilni trak, trikotno ruto, škarje ali nož, protibolečinsko zdravilo in termo folijo ter dodala, da je skoraj obvezna oprema tudi mobilni telefon s katerim lahko najhitreje pokličemo na pomoč.
Poudarila je, da so gore kraji ekstremov, ker gre za ekstremne izpostavljenosti mrazu, vročini, soncu, vetru in izredno hitrim vremenskim preobratom. Pojasnila je, da zato prihaja do podhladitev, pregretja, telesnih poškodb, zlomov, zvinov, pa tudi pikov kač, pri katerem npr. pri piku strupenjače mesto ugriza imobiliziramo, poškodovanca posedemo in pokličemo pomoč, če smo blizu vozila pa ga odpeljemo v najbližjo zdravstveno ustanovo.
Zdravnica je opisala še, kako poteka obveščanje o nesreči in ponovila Kraljeve besede, da je treba v klicu na 112 ali 113 povedati, kdo kliče, kaj se je zgodilo in kdaj, kdo se je ponesrečil, kakšno je zdravstveno stanje ponesrečencev in kakšne so vremenske razmere na kraju nesreče. Pojasnila je, da je v času nudenja prve pomoči treba pomiriti poškodovanca ali bolnika in se preko 112 posvetovati z zdravnikom. Strokovno pomoč uredi center za obveščanja. Spomnila je še, da je ta številka veljavna v večini evropskih držav in pojasnila, da v Italiji planinci v nesrečah lahko pokličejo tudi na številko 118, v Avstriji pa poleg 112 tudi 140.
Poudarila je, da moramo v nesreči v prvi vrsti ohraniti trezno glavo, ostati moramo mirni in prisebni. Treba je oceniti situacijo, poskrbeti za lastno varnost, šele nato lahko poškodovanca pregledamo in mu nudimo prvo pomoč. Če obstaja sum na poškodbo hrbtenice, poškodovanca ne premikamo, razen če obstaja nevarnost padajočega kamenja, prav tako pa ga zaščitimo pred mrazom in vetrom.
Vsi sogovorniki pa so se strinjali, da je narejeno veliko, da se v primeru nesreč ali bolezni v gorah čim prej nudi prva pomoč, vendar vsa posredovanja žal niso uspešna, četudi v reševanju sodeluje reševalni helikopter in ekipa za helikoptersko reševanje v gorah.
"Čas reševanja se s helikopterjem zmanjša na minimum, vendar reševanje še vedno ponavadi traja nekaj deset minut, da pridemo do ponesrečenca, vsaka minuta pa je lahko usodna,« je pojasnil Kralj in dodal, da tudi ob težjih poškodbah ni zagotovila, da helikopter dejansko pride. »Če vreme ali razmere ne dopuščajo, se bo reševalo klasično, in takrat je pomoč lahko tudi ure daleč," je povedal.
Ko se rešuje s helikopterjem, še opozarjamo, naj tisti, ki se znajdejo v njegovi bližini takrat počepnejo ali se usedejo, poskrbijo naj za predmete, helikopterju pa naj se nikoli ne približujejo. Naj tudi ne počnejo ničesar brez navodil reševalcev oz. dokler helikopter ne odleti oziroma se oddalji. Ko planinci vidijo helikopter, naj mu ne mahajo, da takrat, ko mesto nesreče ni točno sporočeno, po nepotrebnem ne zavajajo posadke helikopterja in reševalcev.