Kljub deževnemu vremenu se nas je približno 500 aktivnih in upokojenih policistov ter drugih zaposlenih v MNZ in Policiji v petek, 10. junija 2016, v spomin padlemu policistu in pripadnikom Gorske reševalne službe zbralo na Okrešlju.

Zvoki Policijskega orkestra so priklicali tudi sonce, ki nas je počastilo z nekaj žarki. Kot bi hoteli Mitja Brajnik, Luka Karničar, dr. Jani Kokalj, Rado Markič in Boris Mlekuž povedati, da nas vidijo in so z nami.

Vojaški vikar Matej Jakopič je v svojem nagovoru citiral enega od papežev, ki je dejal, da pripadniki policije in vojske edini vedo, kaj pomeni delati v kriznih razmerah, zato se tudi usposabljamo na težkih krajih, kjer se dogajajo nesreče, da bi bili kar se da najbolje usposobljeni za reševanje. S tem namenom so se tistega usodnega dne, 10. junija 1997, usposabljali tudi umrli pripadniki Gorske reševalne službe.

Vodja Letalske policijske enote Uroš Marjetič pa je povedal, da je bil za Mitjo, Luka, Janija, Rada in Borisa zadnji zvok, ki so ga slišali, zvok rotorja policijskega helikopterja. Zato imajo pripadniki Letalske policijske enote veliko odgovornost, da svoje delo opravijo varno, strokovno ter da vse pripeljejo varno na cilj in s tem dosežejo, da postane zvok rotorja zvok veselja. 

Na 1.421 m nadmorske višine smo se po slovesnosti srečali kolegi iz vse Slovenije, saj je spominska slovesnost tudi priložnost, da se vidimo, srečamo z vseh vetrov na enem mestu. Življenje namreč vse preveč hiti, vedno več je obveznosti, zato si je vzeti trenutek v objemu gora tako čarobno čudovito. In vsi, ki smo bili tisti dan na Okrešlju, smo to tudi storili.

A kar je še najpomembnejše, vsi smo se tudi varno vrnili v dolino. Eni nazaj na izhodišče v Logarsko dolino, drugi spet čez Jezersko, tretji so si naredili pravi športni dan in obiskali še kak sosednji hrib pred povratkom v dolino. Uspešen pohod v hribe je, ko se varno vrneš na izhodišče v dolino.