Nedavno odmevno odkritje spolne zlorabe in incesta v Avstriji je vzpodbudilo precejšnje zanimanje javnosti za problematiko spolnih zlorab otrok.
Slovenska policija dobi na leto približno tristo prijav oz. informacij o sumih, da so otroci žrtve spolnih zlorab. V približno 80 % vseh prijavljenih primerov policiji uspe dokazati obstoj kaznivega dejanja. Takrat poda kazensko ovadbo na pristojno državno tožilstvo. V ostalih primerih, ko ni osnove za kazensko ovadbo, policija kljub temu obvesti tožilca s poročilom, v katerem so navedena vsa dejstva. V teh primerih se tožilec sam odloči, da bodisi zahteva dopolnitve bodisi sam pridobi dodatne informacije.
Spolna zloraba vključuje različne oblike spolnih aktivnostih, ki se navadno razvijajo od manj intimnih, nekontaktnih, do kontaktnih spolnih dejanj. Storilec si pogosto postopno pridobiva zaupanje otroka, kar mu omogoča lažje izvajanje kaznivega dejanja, pri tem pa uporablja prevare, podkupnine, grožnje pa tudi fizično silo. Spolne zlorabe otrok se dogajajo v različnih družbenih okoljih in niso odvisne od ekonomskega ali socialnega statusa, etnične ali verske pripadnosti žrtev oz. storilcev.
Informacije o sumu kaznivega dejanja spolne zlorabe pogosto posredujejo centri za socialno delo ali druge institucije (npr. zdravstveni in šolski zavodi). Velikokrat pa takšne primere prijavijo tudi starši oz. eden od staršev, bližnji sorodniki ali posamezniki, ki niso v neposredni povezavi z otroki. Otrok se na primer zaupa sošolcu, ta pove svojim staršem, ki nato posredujejo.
V več kot 80 % primerov otroci poznajo storilce kaznivih dejanj. Približno polovica teh je z otroki v sorodu, od tega gre v skoraj 50 % za enega od staršev, nekaj pa je sorodnikov in družinskih prijateljev ali sosedov. V preostalih 20 % pa storilci otroke naknadno spoznajo, morda si celo aktivno prizadevajo urediti dostop do otroka, da bi lažje izvedli kaznivo dejanje.
Spolna zloraba otrok je v 183. členu Kazenskega zakonika RS opredeljena kot kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Največkrat so žrtve spolnih zlorab otroci, stari med 8 in 12 let, policija pa je že obravnavala tudi primere, ko so bile žrtve šele nekaj mesecev stari dojenčki. Takih zaznanih primerov ni veliko, verjetno tudi zato, ker je takšne informacije izjemno težko pridobiti.
Materialni dokazi so pri obravnavi spolnih zlorab redki. Zelo težko je najti sledove takih dejanj, redke pa so tudi priče, ki so zlorabo videle. Policija se mora zato največkrat opreti prav na izjavo otroka, ki pa jo lahko potrdi posredno ali neposredno, saj je mogoče iz izjave otroka razbrati, ali govori o stvareh, ki so se mu res zgodile, ali pa govori naučeno zgodbo. O spolnih zlorabah otroci le redko lažejo. Večja verjetnost je, da bodo o njej molčali, bodisi zato, ker se bojijo posledic, ali pa zato, ker so storilcu naklonjeni, saj jih je ta prepričal, da jim s svojimi dejanji izkazuje ljubezen.
Posledice spolne zlorabe so lahko, še posebej pri otrocih, zelo hude. Okrevanje je dolgotrajno, življenje žrtve pa je lahko za vedno zaznamovano. Ravno zato je zgodnje zaznavanje tovrstnih zlorab ključnega pomena.
Več informacij v brošuri o spolnem nasilju in brošuri Ko postanem žrtev kaznivega dejanja
- Spletno oko (anonimne prijave otroške pornografije in sovražnega govora na internetu)