V zadnjem času so nekateri mediji povzemali besede Draga Kosa, predsednika Komisije za preprečevanje korupcije, da je policija v boju zoper korupcijo ozko grlo. Očitki predsednika komisije ne držijo.

Pojasniti je treba, da je komisija za preprečevanje korupcije samostojen in neodvisen državni organ, ki izvaja naloge s področja preprečevanja korupcije v skladu z določili Zakona o preprečevanju korupcije in Poslovnikom komisije. Naloge komisije so v skladu z omenjenim zakonom nadzorne, sistemsko analitične, koordinativne in svetovalno izobraževalne narave. Komisija deluje in odloča kot kolektivni organ, zadeve obravnava na sejah, kjer sprejema mnenja, stališča in druge odločitve. Komisija pri svojem delu uporablja širšo aktualno definicijo korupcije, ki jo prinaša Zakon o preprečevanju korupcije, povzela pa jo je Resolucija o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji. Korupcija po tem zakonu je vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev, ali oseb, ki se lahko s kršitvijo okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.

Policija je za razliko od Komisije za preprečevanje korupcije na področju preiskovanja korupcijske kriminalitete vezana na določila obstoječe procesne in materialne zakonodaje, v kateri so določena ravnanja, ki jih je mogoče šteti v okvir korupcijske kriminalitete. Definicija korupcije v kazensko materialnem smislu je namreč bistveno ožja kot definicija, ki jo predpisuje Zakon o preprečevanju korupcije, kar pomeni, da vsa korupcijska ravnanja, ki jih v skladu z omenjeno definicijo obravnava komisija, niso istočasno tudi korupcijska kazniva dejanja, ki bi jih lahko v smislu korupcijske kriminalitete obravnavala policija. Pravni strokovnjaki in kazensko materialni predpisi namreč v Sloveniji pod pojem korupcije uvrščajo osem kaznivih dejanj iz slovenskega kazenskega zakonika. To so kazniva dejanja Kršitve proste odločitve volivcev po 162. členu, Sprejemanja podkupnine pri volitvah po 168. členu, Neupravičenega sprejemanja daril po 247. členu, Neupravičenega dajanja daril po 248. členu, Jemanja podkupnine po 267. členu, Dajanja podkupnine po 268. členu, Sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po 269. členu in Dajanja daril za nezakonito posredovanje po 269a. členu Kazenskega zakonika.

Policija pri obravnavi informacij, ki jih prejema s strani Komisije za preprečevanje korupcije, dosledno upošteva mnenje Vrhovnega državnega tožilstva RS, ki navaja, da imajo njihove informacije praviloma status naznanila suma kaznivega dejanja, vendar pa jih v temelju ni mogoče šteti za kazensko ovadbo, zaradi česar policija vsako informacijo presodi z vidika tehtnosti razlogov za sum in se odloči za aktivnosti iz 1. odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku (zbere predpisana obvestila in poda ustrezno kazensko ovadbo oziroma poročilo pristojnemu ODT) ali pa oceni, da naznanilo ne daje podlage za nadaljnje delo. V nekaterih primerih je policija na podlagi informacij Komisije za preprečevanje korupcije tudi ugotovila, da naznanila ne vsebujejo vseh predpisanih elementov korupcijskih kaznivih dejanj, temveč elemente drugih kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete, ter jih temu primerno tudi zaključila s posredovanjem kazenske ovadbe ali poročila na pristojno državno tožilstvo.

Kazniva dejanja na področju korupcije so prikrita, zahtevna in praviloma prepletena z drugimi kaznivimi dejanji s področja gospodarske kriminalitete, saj se v praksi ugotavlja, da je lahko korupcija tudi posreden motiv za storitev določenega gospodarskega kaznivega dejanja, ki se procesuira oziroma statistično evidentira v okviru drugih kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete.