Ob enajsti obletnici tragične nesreče na Okrešlju sta policija in Gorska reševalna zveza Slovenije 7. junija 2008 pripravili spominsko slovesnost s kulturnim programom in polaganjem vencev.
10. junija 1997 se je zgodila najhujša nesreča v zgodovini slovenskega gorskega reševanja. Na območju Okrešlja je potekala vaja stenskega reševanja pripadnikov Gorske reševalne službe, v kateri je sodeloval tudi helikopter policije. Po spletu nesrečnih okoliščin je med vajo prišlo do hude nesreče, v kateri so se smrtno ponesrečili izkušeni gorski reševalci Mitja Brajnik, Luka Karničar, dr. Jani Kokalj, Rado Markič in Boris Mlekuž.
Že leta 1997 so se člani takratnega strokovnega kolegija direktorja uprave policije odločili, da v spomin na tragično preminule gorske reševalce, med katerimi je bil tudi tedanji načelnik inšpektorata policije na UNZ Kranj Mitja Brajnik, vsako leto obiščejo ta kraj in položijo venec.
Slap Rinka, ob vznožju Turske gore
Pot na Okrešelj
Policista na poti na Okrešelj
Spomenik pod Tursko goro, posvečen petim izjemnim gorskim reševalcem
Mašo pod Tursko goro je daroval policijski vikar Janez Novak.
Slovesnosti se je udeležilo več sto policistov, reševalcev, sorodnikov in drugih prijateljev gora.
Pred večstoglavo množico gorskih reševalcev, policistov, svojcev in drugih prijateljev gora sta bila slavnostna govornika vodja Oddelka pilotov Letalske policijske enote Damjan Bregar in predsednik Gorske reševalne zveze Miroslav Pogačar
"Enajst let je dolga doba, a podobe petih požrtvovalnih reševalcev, njihova nesmiselna smrt, bolečina njihovih bližnjih ob tej izgubi nam danes tukaj ob vznožju Turske gore veje iz duše, kot da se je tragedija zgodila včeraj," je v svojem govoru povedal Damjan Bregar.
Damjan Bregar, vodja Oddelka pilotov Letalske policijske enote
"Ni vsakemu dano postati gorski reševalec," je poudaril Miroslav Pogačar, "potrebne je precej volje, znanja in energije. Predvsem pa sta pomembna srce in srčnost, da se v trenutku, ko nas nekdo potrebuje, ko bi nam mogoče lahko bilo najlepše, ločimo od svojih najdražjih in odhitimo v steno, noč, meglo, gozd ali drugam, pomagat tistemu, k nas potrebuje. To je možnost in poslanstvo, ki ste ga izbrali tudi vi!"
Miroslav Pogačar, predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije
Vrh slovenske policije je k spomeniku položil žalni venec. Od leve proti desni: generalni direktor policije Jože Romšek, direktor Uprave uniformirane policije Danijel Žibret in vodja Oddelka pilotov Letalske policijske enote Damjan Bregar.
Žalni venec k spomeniku so položili tudi predstavniki Gorske reševalne službe Slovenije.
Na slovesnosti je zapela Anika Horvat s prijatelji.
Prijateljem so v spomin prižigali svečke
Gorsko reševanje je ena najbolj nevarnih oblik reševanj, saj se gorski reševalci pri reševanju drugih močno izpostavljajo nevarnostim, ki običajno sovpadajo z zelo neugodnimi vremenskimi razmerami. Žal se te ugotovitve potrjujejo skoraj vsako leto, ko reševalci izpostavljajo svoja življenja pri reševanju drugih. Prav zaradi ekstremnih razmer pri reševanju, ki zahteva dobro opremljenost in vrhunsko usposobljenost, je pomembno, da se vsi tisti, ki se vključujejo v reševanje, dobro usposobijo za tako naporno in odgovorno delo. Tudi nesreča, ki se je pripetila pod Tursko goro, je bila namenjena temu. Žal se je končala tragično.
Na tem mestu pod Tursko goro se je pred enajstimi leti zgodil najbolj tragičen dan v zgodovini gorskega reševanja v Sloveniji.
"Ljudje težko razumemo, zakaj je potrebno trpljenje. Zakaj je prišlo do tragedije, tukaj na Turski gori, lahko modrujemo, razmišljamo in iščemo takšne ali drugačne vzroke. Lahko se jezimo, lahko pa v njej vidimo tudi bogastvo sočutja, pogum žrtvovanja in nenazadnje tudi spomin, ki traja še danes. V ta spomin smo se zbrali tudi mi, da se jim zahvalimo za njihovo nesebično pomoč in da se zahvalimo za nesebično pomoč tudi vsem gorskim reševalcem, ki se vsako leto trudijo in si prizadevajo ter rešujejo življenja," je v svojem nagovoru povedal Janez Novak, policijski vikar, ki je pod Tursko goro daroval mašo.
Vreme v gorah je lahko hitro spremenljivo
"Enajst let je minilo. Malo, a veliko - kakor vzamemo. Ravno toliko, da je bolečina popustila, vendar spomin na vas, Mitja, Luka, Jani, Rado in Boris, ni niti malo zbledel," je zaključil Miroslav Pogačar.
Pot z Okrešlja