Operativno-komunikacijski center nekoč -
1955. Zgodovina operativno komunikacijskega centra sega v leto nastanka prve Stalne službe na Tajništvu za notranje zadeve v Ljubljani. Pred tem je njene naloge opravljal dežurni, ki je sprejemal prijave državljanov in jih naslednjega dne posredoval referentom na odsekih in oddelkih tajništva. Zaradi potreb komandirjev mestnih postaj ljudske milice, da od dežurnega delavca izven delovnega časa dobijo tudi kakšen operativni napotek, so že leta 1954 za stalne dežurne delavce imenovali štiri bolj usposobljene operativne oficirje milice, ki so dobro poznali tudi operativne naloge.
Ena izmed prvih nalog stalne službe na tajništvu je bila, da seznani državljane s telefonsko številko milice, ki je bila tedaj - 02. To so storili s pomočjo oglaševanja v dnevnih časopisih, pa tudi preko radia. Da bi lahko dobili zvezo s stalno službo v vsakem nujnem primeru, so bile rezervirane kar tri linije in tako je bila vsaj ena vedno prosta. Zvezo s stalno službo so državljani lahko dobili tudi iz vsake javne telefonske govorilnice v Ljubljani, ki jih je bilo kar 26. Uslužbenec stalne službe je s pomočjo lučke na komandni plošči videl iz katere govorilnice je oseba iskala pomoč.
Sčasoma so se začeli zgledovati tudi po izkušnjah tujih policij. Tako je po vzoru britanske mestne policije nastala zasnova nove stalne službe kot posebne operativne enote. Njena struktura in delo sta postala podobna informacijskim sobam mestnih policij v Angliji in pri New Scotland Yardu v Londonu. Že takrat so jo pojmovali kot glavni informacijski urad za vse organizacijske enote tajništva, za vse miličnike in za vse civilne uslužbence. Službo je vodil šef stalne službe, v izmenah pa so delali še vodja izmene, kriminalistični referent in tehnik, referent za prometne nesreče, manipulant zvez, trije ali štirje miličniki šoferji specialnih avtomobilov, miličnik spremljevalec vozila za prevoz vinjenih in pridržanih oseb in teleprinteristka. Prvič srečamo kot delavca stalne službe vodjo izmene in organizacijo dela v izmenah po 12 ur, kar pravzaprav obstaja še danes. Vodja izmene je bil dolžan poročati o vseh obvestilih, intervencijah, ogledih in ostalih ukrepih v kronološkem redu v poročilu, ki ga je zaključila nočna izmena in ga dostavila vsem službam tajništva in vsem postajam milice na območju mesta Ljubljana. Prav tako so bile postaje milice dolžne, da so v kratkem sporočale stalni službi prijave kaznivih dejanj v katerih so same ukrepale. Da je bila stalna služba lahko uspešna je razpolagala tudi s primerno tehnično opremo, v tistih letih so razpolagali z dvema vrstama telefonskih zvez (ene so bile namenjene državljanom, druge pa uslužbencem notranjih zadev) ter z UKV in teleprinterskimi zvezami.
1958. Kasneje je bila Stalna služba z zakonom o organih za notranje zadeve organizirana tudi v državnem sekretariatu za notranje zadeve Ljudske Republike Slovenije. Organizacijsko je bila vključena v odsek za splošne zadeve. Služba sicer ni nadomeščala rednih operativnih služb, opravljala pa je zadolžitve za katere so jo pooblastile uprave in službe sekretariata, vendar brez operativnih odgovornosti.
Leta 1973 je bila interventna številka milice še dvomestna - 92, vezana na stalno službo Uprav javne varnosti, torej na ravni regije. Z novo organizacijo in sistematizacijo policijskih postaj pa so načrtovali prevezavo številke na postaje milice, kar je obveljalo vse do leta 1993.
Naloge so že delili v operativne, tehnične in administrativne, vendar so med operativne šteli le sprejem depešnih in telefonskih obvestil o dogodkih, izsledkih, pojavih in problemih, ki so jih posredovala tajništva za notranje zadeve s področja vseh služb in posredovanje pisnih sporočil na najhitrejši način naslovnikom. Med administrativna dela pa je spadalo pisanje dnevnika poročil in dnevnega poročila. V dnevnik poročil so zapisovali vsa telefonska in ustna naročila, navodila, sporočila, obvestila in ukrepe, pa tudi pošiljanje izvlečkov preko telefona ustreznim službam, sprejem in oddaja depeš, vodenje evidenc in ustreznega administrativnega poslovanja. V dnevno poročilo pa so zabeležili vse prispele depeše in pomembnejše dogodke iz dnevnika dogodkov in poročil posameznih služb sekretariata ter tajništev za notranje zadeve.
1985. Spreminjanje političnega življenja, vedno večje potrebe operativnih služb in tehnološki razvoj pa so seveda vplivali tudi na organizacijo Stalne službe. Postala je notranja organizacijska enota uprave milice republiškega sekretariata za notranje zadeve Socialistične Republike Slovenije, kar je pomenilo, da je bila na nivoju sekretariata organizirana kot oddelek za stalno dežurstvo, na nivoju regije pa kot sektor za stalno dežurstvo uprav za notranje zadeve. Prvič je bila opredeljena kot del operativnih služb, nekateri oddelki, ki so zanjo opravljali določene naloge, pa so še vedno ostali v sestavi splošnih služb. S poslovnikom so podrobno opredelili sistem nalog, ki jih na regionalnem nivoju pravzaprav poznamo še danes, to je sprejemanje obvestil od občanov, skrb za prve operativne ukrepe, usmerjanje, usklajevanje in vodenje dela operativnih enot in delavcev, obveščanje vodilnih delavcev in organizacijskih enot o dogodkih, pa tudi skrb za vnašanje in uporabo operativnih podatkov informacijskega sistema in pregled službenih prostorov. K nalogam je spadalo še dokumentiranje dela v dnevnik dogodkov, pisanje dnevnega poročila ter administrativna in tehnična opravila. Vsebina dnevnika dogodkov in dnevnega poročila se ni bistveno spremenila. Med administrativno tehnična opravila pa je spadalo sprejemanje in oddajanje depeš. Za svoje potrebe je služba uporabljala tudi vse operativne baze podatkov informacijskega sistema organov za notranje zadeve.
1991. Z osamosvojitvijo Slovenije in s prehodom na demokratični politični sistem, z novo opredelitvijo policije v samostojni državi, z združitvijo nekaterih preživelih pripadajočih služb, novo organizacijo dela in z najnovejšo računalniško tehnologijo, pa so se sektorji za stalna dežurstva na regijskem nivoju in oddelek za stalno dežurstvo na nivoju ministrstva preoblikovali v operativno-komunikacijske centre kot samostojne organizacijske enote na nivoju policijskih uprav in generalne policijske uprave v sestavu ministrstva za notranje zadeve. Od oktobra 1991, ko je bila otvoritev Operativno-komunikacijskega centra Ministrstva za notranje zadeve in Operativno-komunikacijskega centra Uprave za notranje zadeve Ljubljana do konca leta 1993 je nastalo še ostalih 10 regijskih Operativno-komunikacijskih centrov.
V tem času je spremembo doživela tudi interventna telefonska številka 92, ki je bila leta 1993 prevezana s policijskih postaj na operativne-komunikacijske centre policijskih uprav in leta 1997 spremenjena v - 113.
Bistvena pridobitev centrov na obeh nivojih je bila predvsem v pooblastilih, ki so jih je dobili in moč samostojnega odločanja pri prvih operativnih posegih policije v trenutnih varnostnih razmerah. Na regijskem nivoju gre predvsem za sprejemanje obvestil na interventno številko policije 113 in za zagotovitev vodenja in usmerjanja policijskih sil pri reševanju vseh varnostnih dogodkov, kjer je potrebna takojšnja policijska intervencija, s čemer so bile ostale strokovne službe policije razbremenjene tekočih operativnih nalog. S tako organizacijo dela in s pooblastili je bilo zagotovljeno usklajeno delovanje uniformirane in kriminalistične policije, pa tudi njena večja učinkovitost, ki se kaže tudi v skrajševanju reakcijskega časa v intervencijah.
- in operativno-komunikacijski center danes
1998. Z Zakonom o policiji, ki je bil sprejet julija, se je policija izločila iz ministrstva za notranje zadeve in postala samostojen organ v njegovi sestavi. Z zakonom so bile jasno opredeljene naloge, organizacija policije in njena pooblastila. Operativno-komunikacijski center Generalne policijske uprave je postal samostojna organizacijska enota policije, zadolžena za usklajeno delovanje na nivoju države. Center pokriva 11 operativno-komunikacijskih centrov v sestavu regijskih policijskih uprav, ki v okviru policijskih nalog skrbijo za sprejem obvestil na telefonsko številko 113, za prve policijske ukrepe, to je za napotitev policijskih sil na kraj varnostnih dogodkov, za obveščanje in poročanje pristojnih policijskih in drugih institucij ter zavarovanje v območju policijske uprave. Na nivoju Generalne policijske uprave je Operativno-komunikacijski center zadolžen za usklajevanje prvih operativnih ukrepov ter za obveščanje in poročanje v primeru varnostnih dogodkov, ki zajemajo več policijskih uprav ali pa za dogodke, ki so pomembni za celotno državo, za informacijski sistem.
2010-2011. Z reorganizacijo na državnem nivoju je Operativno-komunikacijski center Generalne policijske uprave prešel pod Upravo za policijske specialnosti, po reorganizaciji na regionalnem nivoju pa je v sestavu osmih policijskih uprav ostalo še osem Operativno-komunikacijskih centrov, ki sprejemajo klice občanov na interventno številko policije 113 in ostale naloge s svojega delovnega področja.