Vsi podzakonski predpisi Policije so javni in objavljeni, interni akti o taktiki in metodiki dela Policije pa so z utemeljenim razlogom varovani kot tajni podatki in za določeno vsebino le teh parlamentarna komisija zakonsko ni pristojna.
Objavljamo odziv in pojasnila na očitke, ki so se pojavili na včerajšnji okrogli mizi o tajnih predpisih. Okroglo mizo je organiziral Inštitut za ustavno pravo v sodelovanju z Inštitutom za ustavno ureditev in človekove pravice.
V Policiji se zavedamo pomembnosti, potrebnosti in nujnosti parlamentarnega nadzora nad našim delom, a Komisiji za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb žal ne moremo posredovati internih aktov, ki ju Policija varuje kot tajne podatke, ker se nanašata na varovane metode policijskega dela. Komisija (kot oblika političnega-parlamentarnega nadzora) namreč ni stvarno pristojna za vpogled v take akte, saj lahko nadzira samo izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov. Pri tem poudarjamo tudi, da ne gre za podzakonske predpise, ki bi bili tajni, ampak za interne akte, ki jih imajo tudi ostali državni organi v velikem številu in niso objavljeni v uradnem listu. Oba akta, kot interna akta, tudi ne vsebujeta določb, ki bi urejale pravice in obveznosti, in ne vsebujeta norm, ki bi navzven povzročale pravne učinke.
Pooblastila, ki jih Policija uporablja pri preiskovanju kaznivih dejanj, so opredeljena v Zakonu o kazenskem postopku in Zakonu o nalogah in pooblastilih policije. Zagotovitev enotne uporabe predpisov, postopkov in način izvedbe posameznih nalog ali strokovnih opravil v zvezi z delom Policije pa je urejeno v Zakonu o organiziranosti in delu v policiji, ki določa, da se to zagotavlja z izdajanjem navodil, pravil in drugih internih aktov.
Pooblastila s področja prikritih preiskovalnih ukrepov so zaradi intenzitete posega v pravice posameznika nedvomno področje, ki je v prvi vrsti izredno natančno zakonsko urejeno. Zakon o kazenskem postopku je tisti, ki to materijo zelo podrobno, hkrati pa tudi zapleteno ureja, saj so za odreditev oziroma dovolitev posameznih ukrepov in njihovo podaljšanje predpisani zelo številni in različni pogoji. Te ukrepe odrejata oziroma dovoljujeta preiskovalni sodnik ali državni tožilec, za njihovo uporabo pa veljajo načela zakonitosti, subsidiarnosti, sorazmernosti in časovne omejenosti.
V ta namen je bil izdan interni akt za področje izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, ki ga je leta 2014 na podlagi Zakona o organiziranosti in delu v policiji izdal generalni direktor policije, za področje poslovanja s finančnimi sredstvi pa je interni akt leta 2013 na podlagi Zakona o nalogah in pooblastilih policije izdal takratni notranji minister. Interni akt, ki ga je izdal generalni direktor policije, natančneje opredeljuje način izvedbe posameznih nalog in strokovnih opravil v zvezi z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov. Interni akt, ki ga je izdal minister, pa opredeljuje poslovanje organa s finančnimi sredstvi za posebne operativne namene, ki pa so zakonsko opredeljena v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije. Oba interna akta ne vsebujeta določb, ki bi urejale pravice in obveznosti, in ne vsebujeta norm, ki bi navzven povzročale pravne učinke.
Izpostavljamo še, da oba navedena akta ti dve področji delovanja Policije urejata že vse od leta 1992, večkrat sta bila tudi dopolnjena in spremenjena, pri čemer so bili tedaj ministri za notranje zadeve tudi nekateri pravni strokovnjaki, ki sedaj problematizirajo njihov obstoj. Zaradi navedenega se nam upravičeno postavlja vprašanje, kakšno je resnično ozadje tovrstnih napadov na Policijo.
Policija je na zahtevo Komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb oba akta, kljub temu, da sta označena s stopnjo tajnosti, komisiji tudi posredovala, vendar v obsegu njene stvarne pristojnosti, ki jo natančno opredeljuje Zakon o parlamentarnem nadzoru varnostnih in obveščevalnih služb, ki ga je sprejel Državni zbor RS. Problem in vprašanje torej ni tajnost internih aktov, temveč stvarna (ne)pristojnost Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb.