Globoko pretreseni in prizadeti sporočamo, da je danes, 25. avgusta 2014, v ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru, zaradi posledic petkovega streljanja v Litiji, mnogo prezgodaj ugasnilo življenje policista in našega sodelavca Damijana Kukoviča.
Vse želje ter upanje celotne policije in slovenske javnosti, da bi ranjeni policist le okreval in se vrnil v krog družine in sodelavcev, se tokrat žal ni uresničilo.
Vedno znova se boleče zavedamo, da nas nobeno poklicno usposabljanje ne more zares pripraviti na takšne brutalne dogodke, za katere si želimo, da se ne bi nikoli več ponovili. Z izgubo in žalostjo se bomo morali spopasti vsak na svoj način, a v tolažbo nam bo, da ob tem vendarle nismo sami. Za preminulim policistom žaluje družina, prijatelji in vsa Policija.
| Za družino ustreljenega policista zbiramo sredstva - poziv |
Izjavo za javnost je glede tega dogodka podal tudi generalni direktor policije Stanislav Veniger.
"Danes je žalost preplavila vse zaposlene v Policiji.
Četudi smo do zadnjega upali, da se bo zdravstveno stanje našega kolega, ki je bil v petek pri opravljanju prometne kontrole hladnokrvno ustreljen, izboljšalo, temu žal ni bilo tako. Poškodbe so bile prehude in čeprav so se strokovnjaki v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana po svojih najboljših močeh trudili, smo danes izgubili mladega policista, ki ga njegovi sodelavci opisujejo kot korektnega in prijaznega kolega.
Iskreno sočustvujemo z njegovo družino, ki smo jo v teh žalostnih dneh tudi osebno spoznali.
Po svojih najboljših močeh ji bomo poskušali pomagati premostiti te hude dni in jim stati ob strani, kajti ob takih najtežjih dogodkih v življenju nihče ne sme ostati sam.
Vidite, tudi to je poklic policista. Žaljivke in zmerjanje, grožnje, napadi, v skrajnih primerih tudi streli. Mnogo od tega ostane javnosti skrito in to je tisto, kar mora sleherni policist nositi s seboj. In četudi si kot institucija resnično na različne načine trudimo razbremenjevati naše zaposlene, s 24-urno dosegljivostjo psihološke pomoči za zaposlene, zaupniki, antistresnimi programi, zaščito ogroženim delavcem, pravno pomočjo in še kaj, pa vendarle ostaja dejstvo, da življenjske zgodbe policistov zaznamujejo številne travme, stresi in čustveni dogodki, s katerimi se morajo spopadati.
Dejstvo je, da v nepredvidljivih primerih, kot je bil petkov, policistu ne bi pomagala niti najboljša oprema. A ne glede na to, bi bilo edino prav, da bi imeli naši fantje in dekleta najboljšo možno zaščitno opremo, mnogo boljše pogoje za delo, predvsem pa mnogo boljše plačilo. Kajti varnost je neprecenljiva, tega se zavemo šele, ko je ta ogrožena. Neštetokrat smo na to opozorili vodstvo države, politiko. Enostavno ni prav in ni pošteno, da moramo zaposleni v policiji do skrajnosti in v svojo škodo varčevati in plačevati račune preteklega neodgovornega delovanja posameznikov, tudi na visokih položajih. Enostavno ni prav in ni pošteno!
A ker v policiji svoje delo še vedno razumemo kot poslanstvo, vlečemo "ta obubožan voz" naprej in po svojih najboljših močeh opravljamo svoje delo. A poglejte, na neki točki bo potrebno resnici pogledati v oči in ponovno postaviti državne prioritete!
Potrebno bo odgovoriti na vprašanje, koliko nam pomeni varnost državljanov in varnost policistov.
A današnji dan ni dan za te razprave, današnji dan je dan žalovanja. To je čustvo, ki nas danes povezuje v policiji. Povezujejo nas tudi številne zgodbe in osebni spomini, zaradi česar še bolj čutimo z družino umrlega policista, ki je moral mnogo prezgodaj zapustiti svojo družino samo zato, ker je opravljal svoje delo.
Vsem, ki ste policista Damijana poznali, izrekam iskreno sožalje!"
Zvočni posnetek izjave Stanislava Venigerja (mp3)