"Policija je znova ovita v brezmejno žalost.

V včerajšnjem tragičnem dogodku smo izgubili mladega, komaj 33-letnega policista, ki je imel pred seboj še vse življenje. Iskreno in globoko sočustvujemo z njegovo družino, ki je izgubila neprecenljivo. Izreči sožalje ob takšni izgubi je zagotovo najtežja naloga vsakega generalnega direktorja policije. V brezmejno žalost smo oviti tudi njegovi sodelavci in prijatelji, ki še kar ne moremo verjeti, da včerajšnji dogodek ni le nočna mora, iz katere se bomo zbudili.

Smrt policista, ki izgubi življenje med opravljanjem dela, vedno pretrese celotno policijsko organizacijo in tudi širšo javnost. Žalost je še večja, kadar gre za mladega policista, ki je bil - kot ga opisujejo sodelavci - srce in duša kolektiva, policist z veliko začetnico. Bil je izjemen človek, sodelavec in policist. Strokoven, korekten in pogumen. Vedno spoštljiv in dobre volje, čeprav je kot splošni policist delal na eni najbolj obremenjenih ljubljanskih policijskih postaj. Izhajal je iz policijske družine. Ljubezen in pripadnost svojemu poklicu je živel, čutil in s svojimi dejanji izražal vsak dan.

Kot pripadnik Posebne policijske enote je večkrat neustrašno branil varnost in življenja ljudi, ob tem pa stoično prenašal vse žaljivke, zmerjanja in grožnje huliganov. Njegov življenjski in poklicni moto, ki ga je večkrat rad poudaril, je bil 'Pomagati ljudem in reševati življenja!'. Bil je vedno pripravljen storiti več, kot od njega zahteva zakon, kar dokazuje tudi medalja za požrtvovalnost, ki jo je prejel leta 2011, ker je do prihoda reševalcev s sodelavci oskrbel in nudil prvo pomoč trem najtežje poškodovanim v hudi prometni nesreči, v kateri je bilo udeleženih več vozil. V svoji komaj 12-letni policijski karieri je rešil še več življenj, celo preprečil poskus samomora.

Po lanskem tragičnem letu, ko smo izgubili kar štiri sodelavce, sem v vseh nagovorih izrazil skromno željo, da se takšno leto nikoli več ne ponovi, pa je bila skromna želja očitno prevelika. Ni se še dobro polegel šok lanskega poletja, ko so junija v prometni nesreči umrli trije zaposleni v policiji, avgusta pa smo na tragičen način izgubili sodelavca, ki ga je voznik pri kontroli prometa hladnokrvno ustrelil v glavo, že se je zgodila nova tragedija. Le sreča v nesreči je preprečila, da bi v tem dogodku izgubili še eno življenje mladega policista. Če že zmoremo razumeti, da se pri tako nevarnem poklicu, kot je policijski, pri opravljanju varnostnih nalog lahko zgodijo tudi hude nesreče, ki terjajo dragocena življenja, pa ne moremo razumeti, da je moral policist z življenjem plačati neracionalen in maščevalen vzgib posameznika, ki je svojo lastno nemoč in sovraštvo zoper policijo kanaliziral na najbolj krut način.

Razumem, da delo policije ni vedno všečno. Razumem, da poseg v človekove pravice nikoli ni prijeten. A to je naše delo. Policisti in policistke udejanjamo zakone, ki jih sprejema država. Ne izmišljujemo si lastnih pooblastil, ne jemljemo pravice v svoje roke; in ne posegamo v občutljivo intimo zasebnega življenja posameznika zato, ker bi si to želeli, temveč zato, ker je naše poslanstvo zaščiti ogrožena življenja! Ne glede na to, ali gre zgolj za nizko denarno kazen ob prekoračitvi hitrosti ali za tako radikalen ukrep, kot je prepoved približevanja ali celo odvzem prostosti, ki najbolj drastično posežeta v človekove temeljne pravice, so v vseh primerih policijski ukrepi namenjeni ohranjanju pravnega reda in varnosti ljudi. Če dovolimo, da močnejši brez posledic in odgovornosti za svoja dejanja ogroža šibkejšega, lahko naredimo križ čez tako opevano demokracijo in prepustimo državo popolni anarhiji. Maščevanje za policijske postopke, še posebej na tako krut način, je nedopustno in podlo dejanje!

Po tem tragičnem dogodku, katerega posledice so nepovratne, se lahko danes zgolj ponižno sprašujemo 'kaj bi bilo, če bi bilo', če bi policisti imeli boljša vozila, novejšo opremo, več usposabljanj itd. Žal nekaterih dogodkov ni mogoče predvideti, še manj preprečiti, tudi če bi imeli najboljšo in najnovejšo opremo. A ne glede na to nam morajo biti takšne tragedije, kot je bila včerajšnja, v alarmantno opozorilo in opomin, da je poklic policista izjemno nevaren, tvegan in nepredvidljiv, policist pa nikakor ni javni uslužbenec z garancijo, da se bo po službi vrnil domov k svoji družini; živ, zdrav in nepoškodovan! Zato - po že neštetih dosedanjih pozivih - znova pozivamo državo, naj končno ustrezno ovrednoti poklic policista! Naj mu izkaže zasluženo spoštovanje, naj mu zagotovi človeka in stroke dostojne delovne pogoje in naj tudi finančno ustrezneje ovrednoti ta poklic, saj je najmanj žalostno, če ne celo sramotno, da policisti nosijo 'glavo naprodaj' za plačo, s katero niti svoji lastni družini ne morejo zagotoviti človeka dostojno življenje!

Včerajšnji dogodek je tudi ogledalo širšega dogajanja v slovenski družbi, ki ob ekstremni negotovosti, slabšanju ekonomsko-socialnega položaja ljudi, razočaranjih nad pravno državo in državo nasploh postaja pravi sod smodnika. Nemoč posameznikov, da bi si kreirali lastno usodo, pa postaja kratka zažigalna vrvica. Osebne frustracije ljudi se ob takšnih družbenih razmerah, ki posamezniku ne omogočajo niti preživetja, kaj šele načrtovanja in graditve lastne prihodnosti, še krepijo. Ves čas opozarjamo, da negotove družbene razmere, ko ljudje izgubljajo tla pod nogami, ustvarjajo odlične pogoje za razmah negativnih varnostnih pojavov in kriminalitete. Še posebej zaskrbljujoča so nepredvidena in nepričakovana ekstremna ravnanja posameznikov, ki se kažejo v obliki nenadnih in maščevalnih napadov na institucije.

Zato je znova na mestu opozorilo, da je treba vlagati v varnost in skrbeti za razvoj policije, da bo lahko sledila vsem hitro spremenljivim varnostnim tveganjem. V nasprotnem primeru nam bo nespoštljiv odnos do tako pomembne vrednote, kot je varnost, hitro izstavil visok račun. Dokler o morebitnih posledicah takšnega varčevanja, ki vidno slabi vitalne javne službe, ki skrbijo za posameznikovo varnost, govorimo le z neoprijemljivimi, nedoločnimi in abstraktnimi prispodobami, teže morebitnih posledic nihče ne jemlje resno!

Danes sicer ni dan za takšne razprave. Je pa trenutek - kljub ali pa morda prav zaradi ekstremne žalosti - zrel, da izrazimo svoje razočaranje nad mačehovskim odnosom države do varnosti državljanov in življenj policistov.

Sočustvujemo z družino našega mnogo, mnogo prezgodaj preminulega sodelavca. Kolikor je v moči policije kot institucije in vseh nas, zaposlenih v njej, bomo svojcem pomagali premostiti te hude in težke dni, kajti ob takih trenutkih nihče na svetu ne sme ostati sam!

Vsem, ki ste policista poznali, izrekam iskreno in globoko sožalje."

Marjan Fank
generalni direktor policije