Ker je svobodno izražanje vere ena od temeljnih človekovih pravic, so se v Centru za tujce skupaj z Jezuitsko službo za begunce lotili projekta, ki so ga poimenovali Soba za tišino.
Predstavitve in odprtja t. i. sobe za tišino so se v začetku septembra 2008 v Centru za tujce udeležili varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik s sodelavcem Ivanom Šelihom, direktor Uprave uniformirane policije Danijel Žibret s pomočnikom Janezom Rupnikom, direktor Jezuitske službe za begunce v RS dr. Robin Schweiger, direktor Milan Bizant, provincial jezuitov, socialna delavka v Jezuitski službi za begunce Rebeka Balažič, prvi direktor Jezuitske službe za begunce dr. Marjan Šef, arhitekt Robert Dolinar, imam Fahrudin Smajič, predsednik Islamske skupnosti Zahid Mehič, predstavnik Srbske pravoslavne cerkve paroh Toma Čirkovič in vodja Centra za tujce mag. Jože Konec s pomočnikom Andrejem Casarjem.
Na fotografiji (od leve proti desni): paroh Toma Čirkovič, pomočnik vodje Centra za tujce Andrej Casar, arhitekt Robert Dolinar, dr. Marjan Šef - prvi direktor JRS, vodja Centra za tujce mag. Jože Konec, imam Fahrudin Smajič, predsednik Islamske skupnosti v Postojni Zahid Mehič
Kot so med ogledom sobe razložili predstavniki Centra za tujce, se jim je najprej zastavilo vprašanje, kako doseči, da bo prostor obiskovalca spodbujal k meditativnemu vzdušju in mu pomagal k notranjega miru.
Soba je namenjena pripadnikom različnih veroizpovedi, zato so iskali tiste elemente, ki so skupni glavnim svetovnim verstvom: "Ob tem smo se želeli izogniti sinkretičnim rešitvam, obenem pa smo iskali pot iz hladne anemičnosti prazne sobe. Kot odgovor na to vprašanje prostora nismo fizično razdelili na različne veroizpovedi. Izključili smo tudi specifično figuralno simboliko, ki bi izrecno spominjala na katero od religij. Čeprav smo vedeli, da bi prav slednje pomagalo pri identifikaciji obiskovalca z lastno tradicijo, smo menili, da bi tak element moteče in izključevalno vplival na osebe, ki ne bi pripadale kateremu od simbolno ali kako drugače navzočih izročil.prostoru", so skupaj z arhitektom pojasnili predstavniki Centra za tujce. Prostor sam je namreč osnovni element, ki združuje. Njegov prazen volumen pušča odprte možnosti usmerjenosti, gibanju in pomenu. Prostor je tako fizično kakor simbolno odprt za programe, rituale ter interpretacije, ki so lastni različnim veroizpovedim.
Zaradi sobivanja funkcij in fleksibilnosti uporabe ter specifičnega programa so se odločili tudi za minimalno opremo.
Arhitekt Roberta Dolinar razlaga likovno zasnovo sobe, pri čemer se je oprijel Platonove ideje o sestavi sveta. Elemente, iz katerih naj bi bilo sestavljeno vesolje, je prevedel v šest sten prostora. Vsi elementi in detajli so postavljeni v medsebojno odvisnost in sobivanje, kar bistveno prispeva k harmoniji prostora kot celote.
Tako je soba za tišino enostavna, a bistveno drugačna od drugih prostorov Centra za tujce. Njena drugačnost se izraža predvsem v harmoniji odnosov med materiali, oblikami, barvami in svetlobo. Prostor je skoraj asketski, barve so najosnovnejše, tiste, ki jih najdemo v naravi. Odnosi med prisotnimi elementi pomagajo, da človek hitreje pozabi na napetost, brezdelje, spomine, želje in druga obremenjujoča občutja.
Na ta način prostor pomaga pri počitku in vračanju k lastni identiteti za osebe, ki so jih težke ekonomske, socialne, politične ali ideološke okoliščine pripeljale v beg iz lastne domovine. Soba za tišino lahko nenazadnje postane tudi nekakšna "oaza" zbranosti, razmisleka in miru,so prepričani v centru.
