V Sloveniji kriminalistična tehnika in forenzika v obdobju med obema vojnama pravzaprav še nista obstajali. Takoj po vojni so nekatera tehnična opravila in oglede krajev kaznivih dejanj opravljali le posamezniki v Ljubljani in Mariboru, leta 1950 pa je bil v Ljubljani ustanovljen Kriminalističnotehnični laboratorij Državnega sekretariata za notranje zadeve.
Laboratorij je imel najprej prostore na Beethovnovi ulici 7 v Ljubljani, v vogalni stavbi med Cankarjevo in Beethovnovo ulico. Pozneje se je preselil v stavbo notranjega ministrstva na Štefanovi ulici 2. Že v prvem (celem) letu delovanja so njegovi uslužbenci izdelali 167 ekspertiz, od tega 83 s področja dokumentov oziroma "grafoloških" analiz, 23 je bilo daktiloskopskih ekspertiz, 22 identifikacij strelnega orožja, devet kemijskih analiz, pet analiz sledi obuval in drugo. Pripravljati so začeli tudi prve zbirke, in sicer orožja in pisav pisalnih strojev, ter kartoteko avtomobilskih pnevmatik.
Že leta 1952 je laboratorij začel uvajati nove metode, in sicer zlasti s področja balistike (identifikacija orožja) ter preiskav tekstilnih vlaken in rastlinskih delov, zanimivo pa je, da so opravili tudi identifikacijo osumljenca na podlagi sledi papilarnih črt stopala. Tega leta so bile opravljene tudi prve biološke preiskave – tedaj še v okviru kemijskega laboratorija, saj je bil biološki laboratorij ustanovljen šele 20 let pozneje.
Številke kažejo zanimiv razvoj potreb tedanje milice po kriminalističnotehničnih oziroma forenzičnih preiskavah. Od 219 zadev, ki jih je laboratorij obravnaval leta 1953, jih je bilo več kot polovica "grafoloških" (121), k čemur je treba prišteti še 25 drugih preiskav dokumentov. Kemičnih analiz je bilo le šest in bioloških le pet, prvič pa se v statistiki pojavijo preiskave orodja (pet).
Tudi leta 1955 so v delu kriminalističnotehničnega laboratorija prevladovale preiskave dokumentov - skoraj dve tretjini je bilo ekspertiz (226), opravili so 19 identifikacij strelnega orožja, 45 daktiloskopskih ekspertiz in 81 kemijskih preiskav. V istem letu so v okviru kriminalističnotehničnih obdelav fotografirali skoraj 7.000 in daktiloskopirali več kot 7.500 oseb.
Istega leta je tedanji državni sekretar za notranje zadeve izdal odločbo, s katero je opredelil naloge in delokrog kriminalističnotehničnega laboratorija, vodja laboratorija pa je bil za svoje delo odgovoren neposredno državnemu sekretarju za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije. Naloge laboratorija so bile priprava ekspertiz, sodelovanje na ogledih in vodenje daktiloskopskih kartotek (zbirk oziroma evidenc). Laboratorij je skrbel tudi za spremljanje najnovejših znanstvenih spoznanj in usposabljanje kriminalističnih tehnikov in drugih uslužbencev Državnega sekretariata za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije. Zanimivo je, da je bila ena izmed obveznosti tudi objavljanje strokovnih člankov. Laboratorij je med drugim skrbel tudi za organizacijo kriminalističnotehnične dejavnosti v Ljudski republiki Sloveniji in njeno strokovno vodenje.
Leta 1956 je bilo na področju operativne kriminalistične tehnike zaposlenih 16 oseb: v kemičnem laboratoriju štiri, v fizikalnem laboratoriju in risalnici po dve osebi, v grafologiji in fotografiji dve, v daktiloskopiji pet oseb in v administraciji ena.
Število zaposlenih se je skozi čas spreminjalo, število opravljenih preiskav pa se je iz leta v leto povečevalo. Tako je bilo leta 1961 v laboratoriju sistemiziranih 17, zasedenih pa 14 delovnih mest, zanimivo pa je, da sta bila v okviru takratnega Oddelka za kriminalistično tehniko dva kemijska laboratorija, fizikalni laboratorij ter odseki za grafologijo, daktiloskopijo in fotografijo. V naslednjih letih se je število zaposlenih zmanjševalo, saj je bilo leta 1967 v laboratoriju le še devet strokovnjakov, ti pa so skupaj naredili 735 ekspertiz.
Leta 1970 se je število zaposlenih povečalo na 13, eden je imel tudi univerzitetno izobrazbo, oprema, ki so jo tedaj uporabljali, pa je bila skromna: primerjalni mikroskop in nekaj drugih mikroskopov, UV-VIS spektrometer, infrardeči spektrofotometer in leta 1971 nabavljen spektrograf z laserskim mikrospektralnim analizatorjem.
Leta 1971, skoraj 20 let po prvih opravljenih preiskavah, je bil ustanovljen biološki laboratorij z eno samo zaposleno strokovnjakinjo.
Leta 1973 je bil Kriminalističnotehnični laboratorij vključen v kriminalistično službo in je tako za kar 30 let izgubil svoj položaj in samostojnost znotraj ministrstva.
Ob koncu sedemdesetih let se je laboratorij kadrovsko okrepil in postajal čedalje primerljivejši s podobnimi institucijami po svetu. Leta 1981 se je preselil v novo, namensko zgrajeno stavbo na Vodovodni cesti v Ljubljani. Tam je nato deloval skoraj 35 let, iz tega poslopja pa je pozneje nastala sodobna laboratorijska zgradba.
Leta 1991 se je laboratorij preimenoval - iz Oddelka za kriminalistično tehniko s šestimi sektorji (sektorjem za biološke preiskave, kriminalistično fotografijo, daktiloskopijo, grafološke preiskave, kemijske preiskave in fizikalne preiskave) v Center za kriminalističnotehnične preiskave.
Osamosvojitev Slovenije leta 1991 je pomenila poseben izziv za zaposlene v laboratoriju. Uvedli so stalno dežurstvo na delovnem mestu, da so bili na voljo za oglede dogodkov, zlasti streljanj. Dogodke so dokumentirali v skladu s kriminalističnotehničnimi standardi in izvajali identifikacijo zajetih poklicnih vojakov Jugoslovanske ljudske armade.
Leta 1992 je v Evropi dozorela ideja o bolj formalnem povezovanju forenzičnih laboratorijev. Pri tem je sodelovalo 17 laboratorijev iz različnih držav in Center za kriminalističnotehnične preiskave je bil kot edini vzhodnoevropski laboratorij povabljen k sodelovanju z ustanovnimi člani združenja. Tako je še danes prepoznan kot ustanovni član, ko je bila Evropska mreža inštitutov za forenzične znanosti (European Network of Forensic Science Institutes – ENFSI) leta 1995 končno tudi formalno ustanovljena.
Pomembna prelomnica so bile tudi uvedba preiskav humane DNK, zaposlitev strokovnjakov za genetiko in vzpostavitev prve evidence DNK leta 1996. Evidenco je še istega leta zakonsko uredil Zakon o policiji. Istega leta je v Centru za kriminalističnotehnične preiskave delovalo pet enot, in sicer kemijski laboratorij, fizikalni laboratorij in biološki laboratorij ter referata za preiskavo dokumentov in daktiloskopijo, dejavnost kriminalistične fotografije pa je bila pridružena fizikalnemu laboratoriju.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je leta 1998 z odločbo št. U-I-132/95 močno omajalo položaj Centra za kriminalističnotehnične preiskave. Odločilo je namreč, da se nepristranost in neodvisnost laboratorija presojata ob upoštevanju njegovega pravnega položaja, zaposleni v njem pa so uradniki Ministrstva za notranje zadeve. Ob ugotovitvi, da center na podlagi zakona sodeluje pri izvrševanju pregona kaznivih dejanj, je sodišče odločilo, da že samo to dejstvo vzbuja tolikšen dvom o njegovi nepristranosti, da bi njegova postavitev za izvedenca v kazenskem postopku pomenila kršitev ustavnega jamstva o enakem varstvu pravic. Odločitev je bila za laboratorij in policijo velika težava, saj se mnogo forenzičnih preiskav opravi že v predkazenskem postopku, nekatere med njim pa zaradi posebnosti forenzičnih preiskav niso ponovljive.
Leta 2001 je center spremenil ime in se preimenoval v Center za forenzične preiskave. To je bil nekakšen kulturni preskok. Po svetu, z izjemo nemško govorečih dežel in nekaj skandinavskih laboratorijev, se namreč izraz kriminalistična tehnika za znanstveno preiskovanje sledi s krajev kaznivih dejanj ne uporablja.
Istega leta je Center za forenzične preiskave pridobil računalniški sistem AFIS (Automated Fingerprint Identification System) danes že davno neobstoječega proizvajalca MorphoTrak, ki je bil leta 2012 s sofinanciranjem Evropske unije prenovljen.
Leta 2002 je Policija oziroma zanjo Center za forenzične preiskave v treh mesecih od Banke Slovenije prevzel preiskave ponarejenega denarja. V skladu z evropsko zakonodajo sta bila v Centru za forenzične preiskave leta 2004 ustanovljena Nacionalni analitski center za bankovce (National Analysis Centre – NAC) in Nacionalni analitski center za kovance (Coin National Analysis Centre – CNAC), ki sta danes osrednji točki za preiskave ponarejenih bankovcev in kovancev in edina, ki lahko opravljata preiskave bankovcev in kovancev valute evro.
Na podlagi težav, ki jih je prinesla odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz leta 1998, je Vlada Republike Slovenije leta 2003 sprejela Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Uradni list, št. 109/2003), s katero sta bili ponovno tudi formalno zagotovljeni samostojnost in strokovna neodvisnost Centra za forenzične preiskave.
Leta 2006, ko je bilo v tedanjem Centru za forenzične preiskave zaposlenih 52 strokovnjakov (od tega trije doktorji in dva magistra znanosti) in tehnikov ter preostalega osebja, je laboratorij začel priprave na dve pomembni razvojni nalogi: na uvedbo sistema kakovosti z izpolnitvijo zahtev mednarodnega standarda za preskuševalne in kalibracijske laboratorije ISO 17025 za pridobitev akreditacije laboratorija in na gradnjo nove, večje in moderni znanosti prilagojene stavbe. Zlasti nova stavba je bila izjemno zahtevna, a tudi več kot nujna naloga. V prvem desetletju novega tisočletja se je namreč del zaposlenih (z Oddelka za kemijske preiskave) moral preseliti v kontejnerje, ki so bili postavljeni kar na parkirišču stare stavbe, del preiskav humane DNK pa je bilo treba preseliti v začasne prostore na Ulici Jožeta Jame, kamor se je pozneje preselil tudi Oddelek za preiskave dokumentov NAC/CNAC.
Pomoč pri strokovno zahtevnem procesu uvedbe sistema kakovosti za pridobitev akreditacije je laboratoriju v okviru Matra Flex projekta pomagal in svetoval Nizozemski forenzični inštitut (NFI), ki je pomembno prispevali k temu, da je Center za forenzične preiskave leta 2010 pridobil akreditacijo za nekatere metode. Istega leta je dobil tudi novo, današnje ime, tj. Nacionalni forenzični laboratorij (NFL). Laboratorij je od leta 2010 uspešno širil obseg svoje akreditirane dejavnosti, tako da ima trenutno akreditiranih 23 metod.
Potem ko je strokovno samostojnost in neodvisnost laboratorija od leta 2003 zagotavljala Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih, je od leta 2013 s sprejetjem Zakona o organiziranosti in delu v policiji v 19. členu strokovna samostojnost in neodvisnost laboratorija tudi zakonsko zagotovljena.
Novi, sodobni prostori Nacionalnega forenzičnega laboratorija
Implementacija sistema kakovosti laboratorija je potekala razmeroma hitro, medtem ko je bila nova stavba mnogo trši oreh, saj je njeno načrtovanje sovpadlo s finančno krizo. Kljub temu se je s podporo tedanjega generalnega direktorja policije Janka Gorška in ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal, ki je za podporo prepričala tedanjega predsednika vlade Boruta Pahorja, leta 2012 začela dolgo in težko pričakovanja gradnja nove stavbe. Zaradi finančne krize in propadanja gradbincev jo je dokončal šele tretji izbrani ponudnik. Ker večjega dela laboratorija ni bilo mogoče preseliti na drugo lokacijo, je del zaposlenih skoraj tri leta svoje naloge opravljal tako rekoč na gradbišču, saj je nova stavba zrasla ob stari iz leta 1981. Po dograditvi nove stavbe so se ti zaposleni preselili iz stare, precej poškodovane zgradbe in kontejnerjev v novo stavbo, da so gradbinci lahko v celoti obnovili še staro stavbo. Konec leta 2014 so se v povsem nove prostore Nacionalnega forenzičnega laboratorija preselili še tisti, ki so dotlej delali v začasnih prostorih na Ulici Jožeta Jame. Tako je bilo lahko na praznik policije junija 2015 tudi uradno odprtje ene največjih pridobitev policije po osamosvojitvi, Nacionalni forenzični laboratorij pa je namesto v izjemno utesnjenih prostorih, ki so merili vsega 850 kvadratnih metrov, začel svoje naloge opravljati na 4.500 kvadratnih metrih, ki zagotavljajo ustrezno organizacijo dela, ustrezno izvedbo preiskav in onemogočanje kontaminacij.
Obdobje po letu 2010 in zlasti po dokončanju nove zgradbe je bilo izjemno pomembno tudi za širitev obsega akreditirane dejavnosti laboratorija, saj so novi, namensko zgrajeni prostori omogočali delovne razmere, ki so zadoščale visokim zahtevam standarda, ki jim je treba zadostiti v postopku akreditacije in pri opravljanju akreditirane dejavnosti. Ključnega pomena, tudi zaradi zahtev Evropske unije, je bila akreditacija preiskav DNK, kar je Oddelek za biološke preiskave z uspehom in v kratkem času tudi pridobil.
Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo se je Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju omogočilo tudi financiranje strokovnih projektov. Od leta 2011 do 2016 je tako laboratorij izpeljal pet projektov v skupni vrednosti 3.566.000 evrov. Nabavljena je bila vrhunska analitska oprema in izpeljanih več izjemno pomembnih raziskav, ki so bile odmevne tudi v mednarodnem prostoru.
