V Sloveniji že dolgo razumemo pomen varovanja človekovih pravic in svoboščin. To imamo določeno tudi v najvišjem aktu - Ustavi Republike Slovenije, človekove pravice pa niso zanemarjene niti v podzakonskih aktih.
Pa vendar imajo nekatere države daljšo tradicijo in višje zavedanje celotne družbe tudi na področju varstva človekovih pravic - med temi državami je vsekakor Velika Britanija.
V Gotenici ta teden poteka usposabljanje na temo varstva človekovih pravic, ki se ga je udeležilo 27 delavcev slovenske policije, predvsem načelnikov Uradov uniformirane policije in inšpektorjev, ki so med drugim posebej zadolženi tudi za to področje. Predava jim gospod Darrell John Fulford z Velike Britanije, ki je trenutno predavatelj na National Operations Faculty, National Police Training, sicer pa ima za seboj tridesetletno policijsko kariero na različnih nivojih na območju Devon in Cornwall. Danes je Fulford strokovnjak za varstvo človekovih pravic, ki je poleg tega, da predava britanskim, pa tudi tujim policistom, o zakonodaji s področja varovanja človekovih pravic ter o tem, kako najbolj učinkovito ukrepati in izpeljati praktične postopke, ne da bi pri tem kršili osnovne človekove pravice, s skupino sodelavcev zadolžen za preučevanje vseh pravnih aktov in njihovih členov, ki bi lahko kakorkoli ogrožali človekove pravice. Pred tem je bil na območju Devon in Cornwall zadolžen za implementacijo sprejetih strategij s področja varstva človekovih pravic ter za usposabljanje policistov o novem aktu o človekovih pravicah z leta 1998 in novi Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic.
Darrell John Fulford med razlago konkretnega primera mučenja.
Fulford slovenskim policistom na usposabljanju o varstvu človekovih pravic razlaga predvsem kako imajo to področje urejeno v Veliki Britaniji. Med svojimi predavanji daje poudarek Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic, predvsem pravici do življenja (2. člen), prepovedi mučenja (3. člen), pravici do svobode in varnosti (5. člen), pravici do poštenega sojenja (6. člen), svobodi združevanja (11. člen) in prepovedi diskriminacije (14. člen). Predavatelj, ki je svoje življenje pravzaprav preživel kot policist, pa vsak člen razloži tudi popolnoma praktično, s policijskega stališča. V predavanja vpleta svoje lastne izkušnje in izkušnje britanskih kolegov. Spodbuja debate in izmenjavo mnenj ter razmišljanje managerjev, ki jim predava.
Udeleženci so v skupinah iskali najboljše rešitve za konkretne probleme.
Udeleženci usposabljanja so si med drugim lahko ogledali videe (igrane, pa tudi takšne, ki so prikazovali resnične akcije), ki prikazujejo pravilne policijske postopke. V Veliki Britaniji takšne posnetke prikazujejo vsakemu policistu, ki se usposablja za delo, na začetku njegove kariere. Prav vsi gredo skozi natančno planirana usposabljanja. Predavatelj je razložil tudi sistem usposabljanja, ki se ga sami poslužujejo. Kot primer je navedel sprejetje Akta o človekovih pravicah, ki je pričel veljati oktobra 2000. To je bil prvi akt, ki ga je moral poznati vsak policist, zato so morali v zelo kratkem prehodnem obdobju usposobiti prav vse.
Gospod Fulford skuša na svojih predavanjih poudariti predvsem tista področja, kjer lahko policistom 'spodleti'. Poudarja primere, ko so državljani dobili tožbe proti različnim državam na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourg in se pogovarja z udeleženci kakšno je stanje na področju varovanja človekovih pravic v Sloveniji. Opozarja na specifične primere, kot je na primer priprtje državljana z diabetisom, narkomana, človeka s samomorilskimi nagnjenji in podobno. Na predavanjih se osredotoča na vodilne kadre v policijah, ki imajo dovolj moči in znanja, da lahko izboljšajo konkretno stanje v državi. Opozarja jih na to, da je najpomembnejše usposabljanje vseh policistov, da natančno vedo, kako postopati v konkretnih situacijah, da ne bi brez potrebe kršili osnovnih pravic prijetih in pridržanih oseb, poleg tega pa ne smejo pozabiti na nadzor nad izvajanjem predpisov ter na to, da je vsako pritožbo, ki jo podajo občani zoper delo policistov, potrebno obravnavati z vso resnostjo. Največja razlika med slovensko in britansko policijo je v tem, pravi predavatelj, da britanski policisti ne nosijo orožja, kar izjemno vpliva na odnos do policistov in na njihove postopke.
Med razlago členov Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic.
Čeprav je razlik med postopki in zakonodajo v Sloveniji in Veliki Britaniji veliko, so udeleženci usposabljanja mnenja, da bi se v načinu dela britanske policije prav gotovo našlo kaj uporabnega tudi za Slovenijo, predvsem s področja sistema izobraževanja. Sicer pa so udeleženci mnenja, da v slovenski policiji spoštujemo človekove pravice, saj imamo le to ne le dobro zakonsko urejeno, temveč imamo na tem področju tudi dolgo zgodovinsko prakso. Seveda pa je res, priznavajo nekateri, da bi se določene postopke vendarle dalo izboljšati.
Besedilo in fotografije: Anita Leskovec Sedmak