V oddelku vrhunskih športnikov, ki spada pod okrilje Policijske akademije, je zaposlen tudi Mitja Petkovšek, eden najuspešnejših telovadcev tako pri nas kot v svetu. Največ uspehov je dosegel na bradlji, v policiji pa je zaposlen deset let. Objavljamo intervju z njim.
Kljub temu, da je športnik svetovnega kova, že več kot 20-krat je namreč zmagal na tekmovanjih svetovnega pokala, mu največ pomeni prav zadnje prvenstvo, saj si je z zmago zagotovil tudi vstopnico za najprestižnejše športno tekmovanje na svetu, olimpijske igre, ki bodo letos poleti v Pekingu na Kitajskem.
Največji dosežki Mitje Petkovška:
- SP 2007: 1. mesto v Stuttgartu
- EP 2007: 1. mesto v Amsterdamu
- EP 2006: 1. mesto v Volosu
- SP 2005: 1. mesto v Melbournu
- EP 2005: 3. mesto v Debrecenu
- SP 2002: 2. mesto v Debrecenu
- EP 2002: 2. mesto v Patrasu
- EP 2000: 1. mesto v Bremnu
- EP 1998: 2. mesto Sankt Petersburgu
Kaj vam pomeni šport? Kako dolgo se že ukvarjate z njim?
Ko pomislim, kaj bom delal potem, ko bom s športom končal, se prav zgrozim in o tem nočem razmišljati. Iz tega je razvidno, kaj mi šport pomeni. Treniram od svojega šestega leta. Šest let in pol sem bil star, ko sem prišel v študijsko dvorano Narodnega doma in še zmeraj telovadim v isti dvorani. Prvo leto sta me na trening vozila mama in ati, drugo leto pa sem začel hoditi sam in me je mama samo nekajkrat gledala skozi okno, ko sem odhajal. Še danes, po 24 letih, mi vsakokrat, ko grem na trening, pomaha z okna.
Kaj pomeni biti vrhunski športnik, zaposlen v policiji, kakšne prednosti to prinaša?
Pred 10 leti, ko sem se odločal, ali bom redno telovadil ali resno hodil v šolo, je bilo ključnega pomena, da sem dobil to službo. Lahko sem se namreč posvetil gimnastiki in dosegel vse te rezultate. Takrat mi je ta služba omogočila, da sem v miru študiral. Zdaj imam do konca samo še nekaj izpitov. Nekateri športi so zelo nekomercialni, takšna je tudi gimnastika, zato težko dobiš sponzorja. V takih primerih je tovrstna zaposlitev nadvse dobrodošla.
Kakšne so vaše naloge in obveznosti v policiji?
Ve se, da smo zaposleni zato, da predstavljamo državo, da čim bolje telovadimo, da se naša zastava čim večkrat dvigne in naša himna čim večkrat sliši. Sodelujemo na raznih dobrodelnih prireditvah, utrjujemo položaj in ugled policije, obiskujemo šole, vrtce, sodelujemo pri dnevih odprtih vrat, na raznih preventivnih prireditvah in akcijah. Poskušamo simbolično vplivati, zlasti na mlajše.
Bradlja je vaš "zaščitni znak", ste se poizkusili tudi na drugih orodjih, v drugih športih?
Gimnastika je v osnovi mnogoboj, še zlasti na začetku moraš delati vse. V moji karieri za druge športe ni bilo časa, razen za frizbi ali balinčke.
Zadnji dosežek in kateri vam pomeni največ?
Najbolj žlahtni sta seveda zlati kolajni s SP, sicer pa sem ponosen na vse svoje dosežke.
Poškodbe
Te so vedno - kronične poškodbe, komolci, zapestja, hrbet, prsti, to ves čas boli, in obraba hrustanca, ključnice. Včasih ne morem narediti niti stoje, ker me ključnica tako boli. Hrbet me boli že štiri tedne in moram redno hoditi k maserju. Težko je, vsako leto je teže, tega se zavedam. Tako kot se zunanjost pri človeku postara, tako se tudi mišice postarajo. Upam, da bom v takšni formi ostal še vsaj nekaj let in da si ne bom česa raztrgal in polomil. Hudo je pa takrat, ko se resno poškoduješ. Predlani sem si izpahnil prst in pol leta sploh nisem mogel telovaditi.
Kaj je po vašem mnenju ključ do uspeha?
Zagotovo trdo delo, garanje. Kadar me sprašujejo za nasvete, pravim, da mora vsak najti svojo pot. Tudi če ti ne gre, če se počutiš slabo, moraš telovaditi. To je ključno. Če treniraš le takrat, ko se počutiš dobro in ko ti gre, je to bistveno premalo. Vsak mora najti svojo pot, sicer pa je treba biti priden. V tem športu je vadba sploh eno samo garanje, po drugi strani pa veliko veselje. Menim, da je to najlepša stvar, ki se mi je zgodila v življenju.
Ste že kot otrok sanjali, da boste športnik?
Pravzaprav so me v to čisto slučajno "potegnili" moji prijatelji. Starši niso bili športniki. Pri 18. letih sem spoznal, da sem lahko najboljši na svetu, če bom resno treniral. Ampak, dokler se tega nisem zavedel, nisem imel niti prave motivacije za trening. Zadnjih 12 let lahko rečem, da veliko treniram in da res hočem biti svetovni prvak. Prej pa je bilo bolj tako, malo si nagajal, malo si se imel fajn ... Bil sem talentiran, a vendarle to ni nikoli dovolj.
Kakšni so vaši cilji?
Velikokrat si rečem, da sem že dovolj naredil in da lahko telovadim samo še za veselje, ampak manjka mi še olimpijska kolajna in točno vem, kako težko je dosegljiva. Vendar pa se s tem ne ukvarjam.
Zaključna misel
Kadar oblečem uniformo, sem zelo ponosen. Dobil sem tudi srebrni ščit. Oblečem jo z veseljem, lepo mi pristaja in s ponosom grem v njej tudi po mestu. Poleg tega pa je biti športnik, zaposlen v Policiji, pravo veselje, če te spodbujajo, motivirajo in podpirajo, vsaj tako kot mene. Hvala predvsem Francu Rožmanu, mojemu "šefu" v Oddelku vrhunskih športnikov v Policijski akademiji, in Tomasu Globočniku, njegovemu pomočniku.
Prispevki: