Arni je bil zagotovo najbolj znan policijski pes. Ob pomoči svojega lastnika, ljubljanskega vodnika službenega psa Janeza Tonejca, je postal prepoznaven simbol slovenske policije, ki je može v modrem in njihovo delo približal različnim generacijam. V svoji precej dolgi karieri je prikupni belgijski ovčar navduševal stare in mlade. Pri svojih devetih letih in po skoraj osmih letih delovne dobe, je Arni odšel v zaslužen pokoj.

Zagotovo se bo našel kakšen drug nadebudni štirinožec, ki bo zapolnil njegove čevlje in nadaljeval legendo. A dejstvo ostaja, da je bil Arni prvi tovrsten, edinstven in nepozaben policijski pes, ki se ga bodo ljudje še dolgo spominjali po predstavah, s katerimi je tudi najbolj čemernim narisal nasmeh na obraz!

Najprej je bil Janez

Kjer koli sta se Janez in Arni pojavila, sta policijo predstavljala v svetli luči. Arni s poslušnostjo, prepričljivo izšolanostjo, svojimi skoraj cirkuškimi točkami in prisrčnostjo, ki je službenim psom za splošno uporabo navadno ne bi pripisali, saj veljajo za agresivne in napadalne. Janez pa s svojo dostopnostjo in občutkom za ljudi, kot ga premorejo le redki. Čeprav ima tudi njegov dan zgolj 24 ur, se zdi, da njegov čas teče drugače. Vzame si ga za vsakogar. Tisti, ki ga poznajo, so v njem prepoznali policista z veliko začetnico, ki ima poleg strokovnega znanja iz policijskih pooblastil tudi posluh za ljudi in njihove stiske, zato se mu ti nemalokrat zaupajo kot kakšnemu "dušnemu pastirju". Janez si je od vekomaj želel, da bi delal z živalmi, v njem pa je tlela tudi želja, da bi bil policist. Leta 2000 se je prijavil na razpis in kmalu končal šolanje za policista, februarja 2007 pa je bil sprejet na tečaj za vodnika službenega psa.

Potem je prišel "čuden" pes Arni

Po šestih mesecih šolanja za vodnika službenega psa so mu dodelili tudi partnerja, leto in pol starega belgijskega ovčarja Arnija. Pretiranega navdušenja ni bilo. Pravzaprav si na začetku sploh nista bila simpatična. "Zdel se mi je nekako, hm, čuden. Prvi stik na ograji je bil prav neroden, ves čas je nekaj norel, 'galamil', da človek sploh ni vedel, kaj za vraga mu je. Bil je dobro izšolan pes, imel je zgolj nekaj težav sam s sabo," v šali pove Tonejc. A tako kot velja za vse človeške genije in ustvarjalce, verjetno velja tudi za pasje posebneže - vsi so bili malo "čudni", mar ne?! Janez se je z njim zelo veliko ukvarjal. Kamor koli je šel, je šel Arni z nim. "Bil je več kot le služben pes, bil je del mojega življenja." Janez je v njem hitro prepoznal strpnost do ljudi in živali in njegovo razigranost. Ker je bil za hrano sposoben narediti vse (včasih je za košček salame ali sira skočil v višino tudi po meter in pol), ga ni bilo težko niti motivirati. "Čisto spontano sva se začela učiti trikov. Pokazal mi je, kaj zmore, te njegove sposobnosti pa sem nato spodbujal. Ko sem npr. videl, da mu njegova telesna konstrukcija in agilnost omogočata, da se obdrži na zadnjih tačkah, sem to držo pri njem razvijal, nagrajeval, in tako se je npr. naučil značilne hoje po dveh nogah. Naprej in nazaj. Ko sem opazil, da se rad 'vrti', sem ga spodbujal, da se je naučil 'plesati', itd." Nekega dne sta sodelavcem pokazala, kaj vse znata. Bili so navdušeni, zato so Janeza in Arnija enoglasno "porinili" v preventivne in promocijske dogodke, ki so postali njuna domena.

 Arni je bil do ljudi in živali pravi kavalir.  

Arnimanija

Janez in Arni sta se vsako leto udeležila med 50 in 70 različnih dogodkov, na katerih sta žela naklonjenost obiskovalcev, predvsem tistih najmlajših. Od leta 2008, ko sta se prvič predstavila javnosti, pa do leta 2014, ko se je Arni tudi uradno upokojil, sta imela med 350 in 400 nastopov. V šolah in vrtcih je kar završalo, ko je iz prtljažnika policijskega vozila pokukal črnorjav smrček. Ko pa je Janez v roke vzel igrače, je bilo jasno, da se predstava začenja. Skoki skozi obroč, hoja po zadnjih tačkah, "mrtev" Arni, "Arni prosi", plazenje, prevali, vrtenje, plesanje in celo računanje so le nekatere izmed točk, s katerimi sta se priljubila vsem, ki so ju imeli priložnost spoznati. Znal je tudi "zalajati", koliko je star. Zrelejši publiki pa sta z veseljem pokazala resnejše zadeve, kot sta npr. napad in obramba z nagobčnikom in brez njega, pri čemer je Arni uspešno izvajal različne tehnike oviranja in podiranja storilca, živo grizenje, tudi sledenje mu je šlo odlično. Njuni spontani prikazi so v trenutku zbrali množice radovednežev, ki jim atrakcije nikoli ni bilo dovolj. Včasih se je celo zgodilo, da so ju organizatorji kakšnega dogodka prijazno poprosili, če se lahko malo umakneta s prizorišča, saj so obiskovalci zastali ob njunih prikazih in izgubili zanimanje za vse ostalo. Vabili so ju z vseh koncev Slovenije, zanimanje za njune nastope pa so kmalu pokazali tudi mediji. Leta 2010 je RTV Slovenija o njiju posnela 20-minutni prispevek z naslovom Policijski pes Arni. Takšne "minutaže" na nacionalni televiziji si verjetno vse do danes ni prislužil noben drug policijski štirinožec.

 "Ne grem se več! Vse štiri sem dal "v luft" in nič mi ne moreš!"

Skoki skozi obroč so bili Arnijev zaščitni znak.

Arni je otroke prepričal, da so policisti njihovi prijatelji

Arnijevi največji oboževalci so bili zagotovo otroci. Ti so si ga ob prvem stiku previdno ogledovali z varne razdalje, saj s svojo pojavo ni ravno zbujal videza "prijazenga kužka". Nato so nekajkrat nejeverno pogledali Janeza in ko jim je ta dal "dovoljenje", so se le opogumili in začeli proti Arniju stegovati svoje ročice. Sprva previdno božanje se je navadno hitro spremenilo v navdušeno prerivanje, zadovoljno kričanje in cukanje za ušesa ter rep. Marsikateri mali nadebudnež se je nanj celo ulegel ali ga poskušal zajahati. Kot pravi policist je Arni vsa cukanja, vriske in piske stoično prenašal, se vsake toliko namuznil in si verjetno mislil, kaj mu je tega treba. Na prvi pogled je bil stik, ki ga je znal ta belgijski ovčar nadvse strpno vzpostaviti z otroki, brez globljega pomena. Otroška igra s psom, pač. A otroci so najbolj dojemljivi za vse dejavnosti, s katerimi poskušamo policijo približati ljudem in jim vliti zaupanja v to institucijo. Arni je bil učinkovit vmesni člen.

 Njegovi največji oboževalci so bili zagotovo otroci.

Bil je tudi "operativec"

Arnija večina policijske in zunanje javnosti pozna kot zabavljača. A bil je tudi dobro izšolan službeni pes za splošno uporabo. Nikoli ni zatajil. Bil je izjemno uporaben predvsem pri pregledu terena in objektov, pa tudi pri prostem sledenju. Bil je hiter, včasih prehiter in je zato preskočil cilj, a ga je na koncu vedno našel. Tudi obrambe in napada na storilce je bil vešč, saj je bil zelo energičen pes. Zanimivo je, da je znal Arni razlikovati med promocijo in resnim delom. "Verjetno se je ravnal tudi po mojem počutju. Ko sem bil sam sproščen, je bil tudi on. Ko je šlo za res in sem bil sam bolj napet, je bil tudi on pozornejši na okolico in morebitne nevarnost. Verjetno se je tudi navadil različnih situacij, saj je večina našega 'resnega' dela potekala ponoči. Ko sem ga zvečer namestil v boks policijskega avtomobila, mu je bilo jasno, da ne greva na promocijski dogodek."

Arni je predal štafeto

V zadnjih letih sta se Arniju na promocijskih dogodkih sprva občasno, potem pa vse pogosteje pridružila tudi borderski ovčar Corry in terierka Dina, ki sta prevzela del njegovih vratolomnih točk. Operativnim zahtevam je bil Arni še vedno kos, promocijski nastopi pa so zanj postajali prevelik zalogaj. Nenehna usposabljanja, vaje, stresne situacije na terenu, prevažanje v boksu v vročini ali mrazu, promocijski nastopi in kup ljudi, ki bi ga radi pobožali ali se vsaj slikali z njim - vse to je zaznamovalo Arnijevo policijsko kariero, pa tudi načelo njegovo zdravje. Ko se je Arni tudi uradno upokojil, pa je njegovo mesto zasedel nizozemski ovčar Tik, ki po videzu in energičnosti spominja na mladega Arnija.

Arni je dočakal tudi svojo naslovnico v reviji Varnost, ki je izšla konec septembra.

Arni se je po naporni karieri upokojil in dokončno nastanil tam, kjer je bil že od nekdaj najraje - pri svojem vodniku. Tam nekje na 1200 metrih, kjer je veliko svežega gorskega zraka, kjer diši po svobodi in zasluženem počitku.