Nihče ne ve natančno, kdo je policijska patruljna vozila misije Združenih narodov na Kosovu poimenoval kot "koka-kole", vendar že prvi pogled nanje opravičuje to ime. Toyotina vozila 4Runner 3.0 D s pogonom 4 X 4 so namreč pobarvana z nevsakdanjo in zato opazno kombinacijo bele in rdeče barve, ki dejansko spominja na pločevinko te osvežilne pijače. Simpatično ime se je "prijelo" tako med domačini kot policisti mirovne misije iz več kot petdesetih držav sveta, med katerimi so tudi slovenski.
Slovenska policija sodeluje pri zagotavljanju stabilnosti v mirovnih in drugih mednarodnih misijah že od leta 1997, ko je bil prvi policist napoten v misijo v Albanijo. Od takrat je v deset misij, med drugim tudi na Vzhodni Timor in v Afganistan, iz Slovenije odpotovalo skupaj 186 policistov. Trenutno jih je 31 v šestih misijah, in sicer v po dveh v Bosni in Hercegovini ter Makedoniji ter v po eni misiji v Jordaniji in na Kosovu. Največ jih je v misiji UNMIK CIVPOL (United Nations Mission in Kosovo, Civilian Police) na Kosovu.
Slovenski policist pod zastavo UN na Kosovu pri izvajanju postopka
Njihove naloge, pooblastila in delo se bistveno razlikujejo od nalog vojaških oseb in enot ter drugega osebja v civilnih misijah. Policisti ne živijo v bazah, ampak si sami najdejo nastanitev v okoljih, kjer delajo, saj naloge praviloma opravljajo individualno. V bivalnem in delovnem okolju tako niso posebej varovani in tudi za namestitev, prehrano ter drugo morajo največkrat poskrbeti kar sami. Delo opravljajo v uniformi slovenske policije in z modrimi baretkami ter oznakami UN. Od njih se zahteva dobro znanje angleškega jezika, saj je vsako policijsko opravilo povezano tudi z izdelavo pisnih dokumentov, kot so na primer kazenske ovadbe, poročila in različne informacije. Pri delu uporabljajo lokalne prevajalce in morajo poleg ozke strokovne specializacije obvladati tudi tehnike pogajanja. Zaradi strokovnosti, delavnosti in prevzemanja odgovornih nalog v misijah so slovenski policisti v tujini zelo opazni in cenjeni.
Cestna blokada iz "koka-kol" pred naseljem Čaglavica
V misiji UNMIK CIVPOL na Kosovu je trenutno 14 slovenskih policistov in tudi 2 policistki. Opravljajo zelo pestre naloge, ki so povezane z zagotavljanjem stabilnosti na Kosovu. Eden je vodja oddelka za promet, eden dela pri mejni policiji, eden je oficir za zvezo s policijami sosednjih držav, precej jih dela v kriminalistični službi in nekaj tudi na področju klasičnih policijskih nalog, ki so bolj usmerjene v sodelovanje z lokalnimi skupnostmi. Vsi pri svojem delu uporabljajo toyotine runnerje, od katerih so nekateri "koka-kole", drugi pa so beli. Misija ima namreč v voznem parku poleg znamk Toyota Landcruiser in Toyota Landcruiser Prado daleč največ avtomobilov Toyota 4Runner 3.0 D, poleg teh pa še znamke Nissan Pickup, Hyundai Minibusa H1002 in še kar nekaj drugih specializiranih in oklepljenih vozil.
Patruljiranje po kosovskem podeželju
Odgovorni za policijska vozila v UNMIK-u pravijo, da so se za toyotine runnerje odločili predvsem zaradi vzdržljivosti in dobrih voznih lastnosti. Praksa je pokazala, da lahko z njimi ob rednem servisiranju brez težav na relativno slabih voziščih prevozijo tudi po več kot 200.000 km. Prednost pri nabavi je bila tudi dokaj ugodna cena. Ta naj bi bila po nekaterih podatkih sprejemljiva, ker so Japonci tako "pokrili" svoj prispevek k tej misiji. Ker se policisti pri vožnji pogosto menjavajo in imajo različne navade, se je pokazal tudi kot nadvse trpežno vozilo. Večina od okoli 2.000 runnerjev, kolikor jih je skupaj prispelo na Kosovo, ima letnico proizvodnje 1998 in kljub neusmiljeni vsakodnevni operativni uporabi po sedmih letih še niso za odpad. Ker se misija UN na Kosovu počasi končuje, tiste, ki jih več ne potrebujejo, po temeljitem servisu, na katerem zamenjajo tudi večino motorjev, že počasi in postopoma selijo na druga krizna žarišča, kot na primer v Sudan.
Med prvimi na kraju incidentov
Toyotin runner je star že več kot 20 let, saj je bil prvič predstavljen leta 1984. Zaradi takratnega majhnega števila modelov v tem razredu in izvrstnih voznih lastnosti je še zlasti v ZDA takoj vzbudil precejšnjo pozornost. Za tiste čase je bil dokaj revolucionaren avto, ki je podedoval lastnosti robatega in dobro prodajanega kamioneta s 4-kolesnim pogonom. Tem lastnostim so dodali okretnost, lastnosti in sposobnosti terenskega vozila ter predvsem primerno kabino, ki je s svojo opremo v primerjavi z do tedaj znanimi terenskimi vozili ponudil precej več udobja. Z njim se je tako začela generacija vozil, ki združujejo 4WD s sposobnostjo "off-road" vožnje in udobjem osebnega avtomobila. Seveda je v več kot dvajsetletnem obstoju doživel precej popravkov, tako da Toyota od leta 2003 prodaja že četrto generacijo. Vse izdelujejo v tovarni Tahara na Japonskem. Poudariti je potrebno, da so "koka-kole" model tega vozila, ki ga ni več možno kupiti na prostem trgu. Vgrajen ima dizelski motor s štirimi valji v vrsti, s prostornino 2.982 ccm in 125 konjskimi močmi. Motor ima oznako 1KZ-T in so ga vgrajevali tudi v več drugih japonskih vozil. Menjalnik je petstopenjski, ročni diferencial pa standarden. Za potnika na prednjih sedežih sta vgrajeni dve zračni blazini, poleg drugega udobja pa sta v vozilu serijsko vgrajena le še AC klimatska naprava in radijski sprejemnik. Vsa vozila imajo sireno, modro rotacijsko luč, radijsko zvezo in vlečno kljuko.
Opazovalno delo mednarodne policije
Ker so runnerji kar ugledna močnejša in večja vozila, se policisti pred nastopom dela v misiji temeljito seznanijo z njimi in njihovo vožnjo. V misiji poudarjajo, da se morajo policisti zavedati, da se po tem, kako vozijo in se obnašajo za volanom, ocenjuje predvsem njihova organizacija, in manj oni sami. Zato morajo vsi pred sprejemom v misijo dokazati dobre vozniške sposobnosti in navade ter tudi to, da znajo biti spoštljivi do drugih udeležencev v prometu. Kdor mora pri svojem delu uporabljati to vozilo, mora na podlagi nacionalnega vozniškega dovoljenja pridobiti še vozniško dovoljenje organizacije, za katero dela - vozniško dovoljenje Združenih narodov. Če izpita ne opravi (enako velja tudi za izpit iz angleškega jezika in streljanja), v misiji ne more delati.
Vozniški izpit opravljajo v posebnem oddelku misije za promet, ki ima sedež v Prištini, in seveda z runnerjem. Tako kandidati podrobneje spoznajo "koka-kolo", njen štirikolesni pogon in zamenjati morajo znati tudi počeno pnevmatiko. Nato morajo prevoziti poligon ter vzvratno in bočno parkirati. Inštruktorji so pozorni na vsako malenkost in zahtevajo natančnost, ne hitrosti. Temu testu sledi vožnja po prištinskih ulicah, ki so vsekakor posebno doživetje. Talnih oznak največkrat ni, redki semaforji praviloma sploh ne delujejo in znaki, celo tisti za označevanje prednostnih cest, so izginili. Tako vsak vozi po svoje in si utira pot skozi promet tako, kot je zanj najlažje in najbolje. Promet v Prištini je presenetljivo gost, vsekakor gostejši od ljubljanskega. Vozniki morajo paziti še na nedisciplinirane pešce pa tudi na velike nevarne luknje na vozišču, saj nemalo jaškov preprosto nima pokrovov.
Dokument vozniškega dovoljenja OZN je kartica z magnetnim zapisom podatkov o lastniku. Ni le dokazilo za opravljen vozniški izpit, ampak tudi "plačilno" sredstvo za gorivo na UN bencinskih servisih, za pranje vozila ter za servisiranje. Poleg tega ima kartica še eno pomembno funkcijo - vsa UN vozila so namreč povezana s sistemom Carlog. To je pripomoček za upravljanje precejšnjega voznega parka UNMIK-a. V njem se namreč natančno zapisujejo podatki o uporabnikih posameznega vozila, o času in relaciji uporabe, lokaciji vozila, točenju goriva, o tem, ali ima prižgane luči, ali sta voznik in sopotnik pripeta z varnostnim pasom, ali je vozilo na intervencijski vožnji itd. Zapisuje celo prekoračene hitrosti vožnje, zaviranje ... Uporabnik vozila se temu nadzoru preprosto ne more izogniti ali ga "izigrati", saj se motor ne zažene, dokler voznik svojega vozniškega dovoljenja ne potegne skozi čitalnik kartic v vozilu in s tem aktivira sistem Carlog. Če prekorači omejitev hitrosti (90 km/h), ga sistem na to opozori s piskom in napisom na displeju. Če je prekoračitev preveč, sledi pisni opomin, in če je teh preveč, lahko uporabniku odvzamejo vozniško dovoljenje. To se zgodi tudi, če voznik prevaža osebe, ki niso zaposlene v UNMIK-u, ali če da vozilo v popravilo v delavnico, ki ni UNMIK-ova. Vozila morajo na servis po vsakih 5.000 prevoženih kilometrih, na kar voznika opozori zvočni signal in napis na sistemu Carlog. Vsa vozila imajo vgrajene alarmne sisteme in še mehansko zaporo za volan.
Pripravil: Janez Mužič