V sodelovanju s predstavniki slovenske policije, napotenimi v mednarodno mirovno misijo (MMO) na Kosovo, je bila 15. marca 2006 v Kruševu ustanovljena nova enota kosovske policije (KPS - Kosovo Police Service), konjeniška enota, ki je na Kosovu prej niso imeli.

Poskusno bo delovala pol leta, dvanajst policistov konjenikov pa bo (za začetek s šestimi službenimi konji) nadziralo predvsem območje Dragaša v gorski regiji Prizren, vzdolž meje z Albanijo in Makedonijo, kjer je veliko ilegalnih prehodov meje, tihotapstva idr.

Policisti konjeniki

Kot iz Prištine poroča Suzana Zevnik, ki je sicer vodja Oddelka za šolanje službenih psov policije v Policijski akademiji, trenutno pa članica slovenskega kontingenta policistov v misiji Združenih narodov na Kosovu, so priprave na ustanovitev kosovske konjenice trajale kar nekaj mesecev:

"Ko sem prvič slišala za to idejo, si nisem mogla predstavljati, kako naj konjenico umestim na Kosovo. Zamisel o njeni ustanovitvi ni bila v načrtu dela kosovske policije za leto 2006. Policija ni imela svojih hlevov, trenerjev ali konj niti opreme, vozil ali česar koli drugega. Projekt se je zdel kar prevelik zalogaj, ki pa smo se ga kljub temu lotili. Težko sem si predstavljala, kako bomo takšne živali, kakršne policijski konji morajo biti, sploh lahko kupili - službeni policijski konji so namreč pravi "stroji", vsak tehta od 500 do 600 kilogramov in se lahko uporabljajo za veliko najrazličnejših nalog. Še težje pa si je bilo predstavljati, kako "za vraga'"jih bomo spravili na Kosovo, jih vhlevili in nahranili, da o uporabi in drugem sploh ne govorimo. In ko je bila sprejeta odločitev, da bomo z delom začeli v Kruševu, na začetku niti nisem vedela, kje to je. Kasneje sem ugotovila, da je na jugu države, v regiji Prizren. Ta del ozemlja se kot polotok zajeda med Albanijo in Makedonijo, je zelo gorat in tudi dokaj težko dostopen. Med Prištino in Kruševom je kakšnih sto kilometrov, samo za vožnjo do tja pa pozimi potrebuješ štiri ure."

FOTO 1: Ljudje so skromni in revni, zadržujejo se v svojem svetu in delujejo nekoliko nezaupljivo. Na začetku so se držali nekoliko ob strani, hitro pa je radovednost naredila svoje. Policijska postaja je v kraju, kot je Kruševo, velika stvar. Vas ima kakšnih 400 prebivalcev in je stisnjena v globoko dolino ob meji z Albanijo. Ko smo v Kruševo prišli prvič, se je za lesenim plotom, ki zemljišče policijske postaje loči od glavne vaške ceste, zbrala velika množica ljudi. Pretežno moških, nekateri so s seboj vodili še vnuka ali vnukinjo. Fantalini pa so kot roj lačnih obadov kar naprej povzročali nemir. Pazljivo so spremljali vsako mojo besedo, in ko so videli, da s policisti govorim srbsko, so se nekoliko sprostili. Z angleščino med njimi pač ne prideš daleč ...

Odbiranje konj pri domačinih (barantanje za ceno) in priznanje policistki za "moško" delo

Odbiranje konj

Odbiranje ustreznih konj je bilo, kot opisuje Suzana Zevnik, zelo zahtevno. Predstavniki KPS in dva mirovnika so se morali s petindvajsetimi domačini, ki so prišli ponujat konje, najprej dogovoriti o ceni. Da bi domačini za svoje konje iztržili čim več, so združili svoje moči in se poenotili - za mesečni najem konja je vsak zahteval 200 evrov. To po eni strani ni veliko, po drugi strani pa je to višina (dobre) mesečne plače kosovskega policista. Predstavniki KPS so jim za konje ponudili po 150 evrov, nazadnje pa so se dogovorili za končni znesek 160 evrov, skupaj s podkovanjem.

FOTO 2: Vaščani Kruševa so podobni prebivalcem zaostalih in pozabljenih krajev drugod po svetu. Sprva malo zadržani, a radovedni, s širokim nasmehom na obrazu. Kmalu zatem zvedavi in klepetavi, neuki, a z bogato zalogo zdrave kmečke pameti in šaljivi.

"Domačini so svoje konje zelo dobro unovčili," piše Zevnikova. "Oskrba konja je v Sloveniji namreč povsem nekaj drugega kot na jugu Kosova. Konja tu hranijo (v našem pomenu besede) le kakšne tri ali štiri mesece na leto. To pomeni, da mu v neki "baraki", ki naj bi bila hlev, dajo pest sena. Zobanje, kaj pa je to? Nastilj? Dajte ga 'biksat' Hranijo jih torej samo v najhujši zimi, ko sega snežna odeja skoraj meter visoko in si konji res ne morejo najti ničesar sami. Vse ostale mesece konje preprosto spustijo iz hleva, da si iščejo hrano v bližnji okolici. Konjički so neverjetno skromni in pobirajo vse, kar je vsaj malo užitnega (suho listje, koreninice, mlade vejice, redko travo in najbrž še kaj), obenem pa res "garajo" kot konji. Ljudje jih uporabljajo za težaško tovorno delo, od kobil pa poleg tega pričakujejo tudi žrebičke ..."

FOTO 3: Konjičke na Kosovu dodobra obložijo in tako vsak dan po več ur prenašajo različen tovor (drva, krmo, predmete za prodajo, vodo, poljščine in podobno). Včasih je bilo videti samo veliko kopico sena, ki se je premikala po cesti. Oslička - razen njegovih kopit - sploh ni bilo videti, tako je bil naložen.

foto: Robi RIBIČ

Ko je nato med ponujeno množico konj v Kruševu izbirala konje za KPS, so vaščani komentirali vsako njeno besedo in vsak njen gib, nadaljuje Suzana Zevnik: "Postopoma pa so z odobravanjem potrjevali moje odločitve in mi velikodušno odpustili celo to, da sem ženska, zato pač, ker sem "internacionalka", malce pa tudi zato, ker sem iz Slovenije. Svojim ženskam nikoli ne bi dovolili izbirati konj, ker se to pač ne spodobi - to je moška zadeva in ženska pri tem nima veliko besede. Na koncu je k meni pristopil eden izmed vaščanov in mi z izrazom največjega začudenja, da so to "težavno in pomembno" delo zaupali ženski, dejal: "Pa vi stvarno znate svoj posao!" Nekaj prednosti pri izboru so imeli po njenih besedah tisti ponudniki konj, ki so hkrati tudi policisti v KPS in si želijo delati v konjeniški enoti. Ta zamisel ni bila slaba, saj je pomenila, da bo delal s svojim konjem in bo zato zanj bolje skrbel. Po drugi strani pa to prinese tudi nekoliko boljše finančno stanje za družine, katerih člani so v KPS.

Zapleti s prevozom opreme - tekma s časom

"In potem smo začeli tekmo s časom. Naš glavni poveljnik je hotel, da bi do otvoritve prišlo že mesec in pol po odločitvi, da se ustanovi konjenica, ampak seveda ni šlo tako hitro. Treba je bilo skleniti pogodbe o najemu konj, izbrati opremo, tudi zanjo skleniti pogodbo in potem opremo dobiti sem. Niti približno si ni mogoče zamisliti, kako je lahko to komplicirano!" opisuje nenehne zaplete Suzana Zevnik.

FOTO 4: Cesta je bila ozka, prepolna lukenj in snega, temu primerna je bila zato hitrost vožnje. Že sedenje na sopotniškem sedežu te ob stalnem pospeševanju, zaviranju, poskakovanju in vijuganju tako utrudi, da si ob prihodu čisto "cunjast". Tale fotografija je nastala ob našem prvem obisku. Na sredini našega potovanja ni bilo več druge pomoči kot montaža snežnih verig ... Pa kaj potem, če je bilo to na sredini ceste.

"Ker do Prištine ni posebnih tovornih letalskih letov, se mora ves tovor pač stisniti skupaj s prtljago potnikov, kar pa večkrat ni lahko. Količina tovora v letalu je namreč omejena, in če je dosežen maksimum, stvari ostanejo na tleh ... Prvi dan je na tleh tako ostala cela pošiljka. Drugi dan je ostal eden od osmih paketov. Ko jih je bilo v Prištini končno vseh osem, niso bili urejeni vsi papirji, in tako je spet šel en dan. Ko smo imeli vse papirje in pakete, je začelo močno snežiti, 25 cm prvi in 20 cm drugi dan, čas je pa kar tekel …"

Inštrukcije za policiste nove konjeniške enote

Ko so končno spravili vso opremo v Kruševo, so jo začeli sestavljati. Suzana Zevnik opisuje svoje vtise: "Zdelo se je, kot da so posamezne dele opreme domačini videli prvič. Resda vsak dan živijo in delajo s konji, vendar pa je oprema, ki jo sami uporabljajo, povsem drugačna. Konji nosijo oglavnice, ki so izdelane iz kombinacije usnja in verige, brzd ne uporabljajo. Za prenašanje tovora uporabljajo "samar" - tovorno sedlo, narejeno iz lesa in tanke podloge iz žime in tkanine, ki niti slučajno ni podobno angleškemu sedlu. Če se kdo kdaj usede na konja, potem uporabi samar ali pa sedi na golem konjskem hrbtu, jahanje kot šport ali način transporta ni "udomačeno". Zato smo začeli od začetka, tj. kako sestaviti sedlo, katere dele sploh ima, kako jih imenujemo in čemu so namenjeni, kako ga pritrdimo na konjski hrbet. Potem pa še nekaj osnovnih podatkov o hlevski in jahalni uzdi, kako jo sestavimo in kako jo uporabimo. In pa seveda, kaj je brzda, čemu služi, kako jo stlačiš konju v gobec in kaj potem ..."

FOTO 5: Inštrukcije za vedoželjne kosovske policiste: "No, pa ponovimo še enkrat!" in "Kako se že reče tejle stvari?" ali pa "Kam že "paše" tisti jermenček?"  "Kako simpatično je prenašati znanje na ljudi, ki si ga zelo želijo in ki vsrkavajo vsako besedo kot goba, z zanimanjem in pozornostjo."

 
Otvoritev

In potem končno "dan D", otvoritev, na kateri so se po njenih besedah zbrali vsi, ki tam okoli kaj veljajo, saj je bila to za mali kraj s "pozabljenimi" prebivalci velika zadeva. Prva konjeniška enota je bila ustanovljena prav pri njih in ljudje so kar "pokali" od ponosa!

Veselje ob ustanovitvi

FOTO 6: Otvoritev - vsi so se hoteli slikati: "Saj se je vendar ustvarjala zgodovina, kajne?" Levo je policist na konju, kasneje bo tudi delal v konjeniški enoti. Ves čas je bil strašno resen; priložnost je bila zanj izjemno slovesna ...

FOTO 7: To so vsi KPS policisti, ki so bili ob ustanovitvi dejavni člani konjeniške enote.

FOTO 8: Nekaterim na otvoritev žal ni uspelo priti. Na fotografiji je Janez Mužič, prav tako predstavnik slovenske policije, napoten v MMO, ki je še s tremi sopotniki obtičal v snegu kakih pet kilometrov pred Kruševom.

 
Še nekaj zanimivosti ...

FOTO 9: Pokrajina je zelo lepa - ko smo prvič potovali tja, jo je prekrivala bleščeča snežna odeja in bližnji gorski vrhovi so se lesketali v soncu. Tistega dne sem prvič zagledala tudi gore, ki so že v sosednji Albaniji in bi ob ugodnejših razmerah lahko postala čudovita smučarska središča. Sneg na debelo prekriva pokrajino kakih šest do sedem mesecev na leto, ko gore skorajda niso prehodne, razen uhojenih pešpoti, ki jih poznajo samo lokalni prebivalci in tihotapci.

FOTO 10: Življenjske razmere so v teh predelih nadvse skromne, redko raztresene majhne vasice naseljuje pretežno kmečko prebivalstvo. Kraji so zelo osamljeni in zaostali, kmetijske dejavnosti so edini vir preživetja na tem območju. Ljudje se ukvarjajo z živinorejo in pridelavo krme za živali, pravega poljedelstva pa skorajda ni. Nekaj vaščanov se ukvarja tudi s čebelarstvom, sicer pa prevladuje samooskrba - okoli hiše ponavadi skače nekaj kokoši, v majhnem vegastem hlevčku se stiska par ovac ali koz, krava ali konj pomenita že celo premoženje. Hiše so majhne in slabo vzdrževane, stiskajo se kot jata prestrašenih piščancev v strmem bregu nad glavno vaško cesto. Do njih v glavnem vodijo globoko zvožene blatne vaške poti, vse se kopa v vodi in v blatu. O kakšni kanalizaciji ali odtočni napeljavi ni ne duha ne sluha.

foto: Robi RIBIČ

FOTO 11: Prebivalci so Goranci, ki med seboj govorijo makedonsko, povsem dobro razumejo srbski jezik, slabše pa albanskega. V času Miloševićevega režima niso doživeli prave vojne vihre, ker nikoli niso bili odkrito sovražni do Srbov, po drugi strani pa so tudi tako oddaljeni, majhni in "nepomembni", da se glavnina dogodkov pač ni odvijala pri njih. Goranci so prebivalci teh hribovitih predelov, ki se za boljšim življenjem počasi izseljujejo v nižino in mesta, so pa tudi mojstri v pripravi hrane.

Še nekaj konjenikov:

Vse fotografije s spremnim besedilom: Suzana Zevnik