Ljubljanska kriminalistka Tanja Škerlj in Bojana Virjent s fakultete za policijsko-varnostne vede v raziskavi razkrivata, da so dekleta in ženske v modrem prepričane, da se lahko izkažejo predvsem na tistih področjih, na katerih najbolj zaležejo čustvenost, dojemljivost, razumevanje in podpora, in ne toliko tam, kjer je potrebna sila.

Dušan Klobasa z oddelka za mirovne misije dodaja, da se policistke premalo zavedajo, koliko lahko s svojim načinom dela pomagajo mednarodnim misijam. Po njegovem mnenju se redkeje odločajo za takšno delo zato, ker ga premalo poznajo in ker na njihovo odločitev vplivajo tudi družina, otroci, nevarnosti, nastanitev ... So se pa dosedanjega osnovnega usposabljanja za mirovne misije udeležile tri pripadnice in vse so bile napotene v misijo UNMIK na Kosovu.

Premalo izkušenj

Po drugi strani pa Jasna Puhar Guček, koordinatorka za enake možnosti pri generalni policijski upravi, vzrok, da se ne zanimajo bolj za to delo, vidi v razpisnih pogojih, saj zvečine gre za mlade ženske z manj kot osmimi leti delovne dobe. Po njenem mnenju se bo stanje v naslednjih letih izboljšalo, kot pa smo izvedeli, generalna policijska uprava nima nobene strategije o pogostejši napotitvi žensk v mirovne misije.

S strategijami Združenih narodov, programi in udeležbo žensk v misijah ima obilo izkušenj Tilly Stroosnijder, svetovalka za enakopravnost spolov pri Združenih narodih v okviru misije UNMIK na Kosovu. Pravi, da se globalno spopadamo z izzivom spolne uravnoteženosti in da je treba okrepiti zavest o možnostih dela žensk v misijah. To lahko dosežemo z objavljanjem izkušenj žensk, ki so sodelovale v njih, tako v medijih kot na medmrežju ter z državno in mednarodno bazo podatkov žensk s specializiranim znanjem, ki jih zanima sodelovanje v mednarodnih misijah. Na vprašanje o spolnem nadlegovanju nam je Stroosnijderjeva odgovorila, da obstaja vsepovsod in v vseh kulturah, da pa obstajajo tudi načini, kako se učinkovito boriti proti takšnim napadom. K temu prispeva svoje tudi duh nične strpnosti, ko pride do česa podobnega.

Misija je velika osebna preizkušnja

Suzano Zevnik, ki bo oktobra končala službovanje v misiji ZN na Kosovu, smo zmotili na dopustu v domovini. Njene naloge so vezane na službene pse in konje. Pred odhodom na Kosovo so jo prevevali dvomi, ali bo sposobna opravljati tamkajšnje naloge in ali sta njeno zasebno življenje dovolj urejeno in odnos s partnerjem dovolj trden, da bo zdržal enoletno odsotnost, saj kljub vsem pogovorom pridejo trenutki, ko nisi prepričan, da si se odločil prav (že naši dedki in babice so namreč vedeli, da daleč od oči pogosto pomeni tudi daleč od srca). Poleg tega jo je skrbelo, v kaj se bo po enem letu vrnila in ali takšno izkušnjo res potrebuje. K sreči se je lahko zaupala partnerju, ki ve, da dogovori med njima ne glede na razdaljo veljajo. Občasno težavo jima sicer včasih povzročajo številne odgovornosti, ki so se zaradi njenega odhoda zgrnile nanj, a oddaljenost lahko tudi zbistri stvari, ki jih prej še opazila nista. Suzana Zevnik po sedmih mesecih misije lahko reče, da je odločitev o sodelovanju v misiji izboljšala njun odnos in njuno osebnostno rast.

Ko beseda nanese na prihodnost in njene bodoče misije, pravi, da zaenkrat ne razmišljam o njih, ker je včasih že eno leto presneto dolgo in ker ima tovrstnih izkušenj dovolj. Daljša odsotnost pomeni še večji odmik od vsakdanje stvarnosti, družine in prijateljev. Morda se bo za kakšno misijo odločila kasneje, ko bo preteklo nekaj časa in ko bo lahko strnila vse vtise, ki so se ji nabrali pred misijo, med njo in po njej.

S svojimi izkušnjami želi pomagati bodočim ženam in dekletom, zato svetuje obvladovanje (vsaj) angleškega jezika, veščin komuniciranja, timskega dela in pravilnega reševanja konfliktov. Njej so pri ohranjanju prijaznega pogleda na svet pomagali tudi načini sproščanja stresa in ohranjanja notranjega miru. Če bi hotela strniti vse nasvete, bi dejala, da se je potrebno dobro pripraviti in zaposliti svoj um, da trenutki dvomov in razočaranj hitreje minejo, nikakor pa se ne sme zanemarjati niti stikov z domom. Je pa zanesljivo, da se po misiji vsi spremenijo, postanejo nekoliko drugačni in osebnostno zrelejši. Med razmišljanjem je dodala, da je misija velika osebna preizkušnja, ki zahteva zaznavanje, razumevanje in ustrezne odzive ter obilo prilagajanja in učenja. Tega žal (ne glede na vse strokovno znanje) marsikomu ne uspe niti videti, kaj šele doživeti.

Tekst: Uroš Praš
Objavljeno v Nedeljskem dnevniku, 30.07.2006