"No, pa smo ga dočakali tudi mi! Peščeni vihar vendar. To silno gmoto peska in prahu, ki 'golta' vse pred sabo. V samem začetku niti nismo vedeli, kaj naj bi to bilo, oziroma kaj se dogaja. Vse skupaj se je začelo 10. septembra 2006 okoli 14. ure. Ogromen vihar, kakršnega v teh krajih že zelo dolgo ne pomnijo, se je z veliko hitrostjo približeval centru," so policisti slovenskega kontingenta opisali ta nevsakdanji vremenski pojav, ki so ga tudi fotografirali (fotografije objavljamo spodaj).

Peščeni vihar v JIPTC sicer ni povzročil škode, vsi zaposleni, vključno s kadeti, pa so se kljub temu zatekli v zaprte prostore. Iz sredstev javnega obveščanja so kasneje razbrali, da je bilo zaradi tega viharja na cestah bistveno več prometnih nesreč, v katerih sta dve osebi tudi umrli, devet oseb pa je bilo telesno poškodovanih, od teh štirje huje.

"Zadeva je bila zelo podobna bližajoči se nevihti. Sivina je nakazovala prvo deževje. Zakaj prvo deževje? Zato, ker do tega dne v teh krajih ni deževalo že celih sedem mesecev! Niti ene same kaplje dežja. Vendar pa zaskrbljeni obrazi naših jordanskih prijateljev niso obetali nič dobrega, zato smo tudi mednarodni inštruktorji postajali nekoliko zaskrbljeni. Nato se je začelo," se spominja Allen Lorbek: "Najprej z močnim vetrom. Za boljšo predstavo bi primerjal toploto tega vetra s sušilcem za lase. Saj si lahko predstavljate občutek, kako piha, ko sušilec za lase vklopite na najvišjo stopnjo in ga usmerite proti sebi. No, nekako tako toplo je pihalo. Nato je prineslo prvi prah. Ta se ti zajeda v vse odprtine telesa. Predvsem trpijo oči in nos. Takrat dojameš, zakaj domačini vedno uporabljajo "hate". Hata je arabska ruta, ki jo največkrat vidimo v filmih o terorizmu, ko si z njo teroristi zakrivajo obraz, ali pa v turističnih katalogih potovanj na Bližnji Vzhod. Vendar zadeva v osnovi ni namenjena zakrivanju obrazov teroristov, ampak predvsem zakrivanju obraza in las pred takšnimi in podobnimi vremenskimi vplivi, kot jih lahko doživite le v puščavi."

"Bolj ko se je vihar bližal, teže se je dihalo. Oči so postajale rdeče, pekoče. Sonce je počasi 'ugasnilo', nebo se je obarvalo rdeče. V trenutku je bilo vse okoli nas rdeče, zrak je bil nasičen s peskom in prahom. Otoplilo se je vsaj za pet stopinj Celzija," je bil po besedah Lorbka videti dramatični začetek viharja.

Kot pravi Allen Lorbek, je bila to res zanimiva predstava matere narave. K čemur pa hitro doda: "Kljub temu, da je vse tako "blazno" lepo in zanimivo, pa je vendarle bolje, da se v takšnih primerih lepo umakneš v kakšen zaprt prostor in počakaš, da 'napad' mine. Sam vihar je trajal nekje pol ure, nato pa se je pesek polegel, prenehalo je pihati, padlo je nekaj kapelj blatnega dežja."

Po njegovih besedah se je vreme nato počasi pričelo jasniti in po približno 40 minutah je bilo vse tako, kot da se ni nič zgodilo, z izjemo peska in prahu, ki ga je prineslo. Življenje se je nadaljevalo z ustaljenim dnevnim ritmom, po normalni poti, le osebje v avtopralnici je imelo veliko dela s čiščenjem osebnih vozil.

"Tako, ali imate sedaj boljšo predstavo o puščavskem viharju? Policisti slovenskega policijskega kontingenta smo vam želeli s tem prispevkom prikazati tudi drugo plat življenja in dela v vadbenem centru JIPTC v Jordaniji. No, treba je poudariti, da se takšni viharji ne dogajajo vsak dan. Takrat, ko se, pa se življenje za nekaj časa praktično povsem ustavi," je še zaključil svojo pripoved policijski inštruktor v jordanskem vadbenem centru Allen Lorbek.

Lep puščavski pozdrav vam pošilja tretja generacija slovenskih policistov, napotenih v JIPTC v Jordaniji

Pripravil: Allen Lorbek, policijski strokovnjak - inštruktor v JIPTC