Smo 8. julija 2007 in ob 19. uri začnem z delom na mejnem prehodu. Ob 20. uri službo zaključi sodelavec in ostanem sama. Koliko noči že in koliko še? Sedaj jih že odštevam.

Ura je 3.00, ko te že pošteno lovi spanec, niti pomisliti ne smeš na domačo posteljo, saj bi človek zaspal kar na stolu, ki ni udoben niti za sedenje, kaj šele za spanje.

Bojiš se kontrole šefov (rekli bodo "cvikator"), da se ti iz teme pritihotapi na mejni prehod (čeprav smo jih opremili s kresničkami in brezrokavniki ) in te najde "udobno" počivati.

Pa namesto šefov dobiš nenavaden obisk, ki mu namesto kave in peciva ponudiš mleko in kruh, pa tudi košček čokolade se najde. Ogleda si tvoje delovno mesto in zadovoljen odide v temno noč. Gledaš za njim in iz bližnje koruze vidiš samo še iskrive oči, ki ti pomežiknejo v pozdrav, in konico belega repa, ki ti pomaha v pozdrav.

Pa lep pozdrav in vsem skupaj želim čim krajše noči.

Opomba: Avtorica prispevka, Tončka Kaluža, je v tem času že zasluženo upokojena.