V torek, 17. oktobra 2006 so se zaposleni v kolektivu Policijske postaje Slovenj Gradec, odpravili na kondicijski pohod na drugo najvišjo goro severnih Karavank - Peco.

Zaradi njene mogočnosti ni čudno, da ravno v njej spi kralj Matjaž, ki se bo po pripovedki prebudil, ko se mu brada sedemkrat ovije okoli mize. Peca je na severu in jugu zelo strma, na zahodu in vzhodu pa precej manj. Najvišji vrh je Kordeževa glava (2125 m). Državna meja poteka med Končnikovim vrhom in Kordeževo glavo, tako da je večina območja Pece leži v Republiki Avstriji. Nad Črno na Koroškem in Mežico je vsa prevrtana zaradi rudarjenja. S svincem in cinkom jo je bogato obdaril bližnji Smrekovec, ki je vulkanskega izvora.

Odločitev o smeri pohoda ni bila posebno težka, je pa pri posameznikih vzbudila razmišljanja o njeni težavnosti. Kljub temu so se člani kolektiva v veliki večini udeležili zahtevnega pohoda. Pot jih je vodila iz doline Tople, kjer se menjajo skalnata, peščena in prstena podlaga; prstene dele prepredajo korenine ter pokrivajo iglice in listje, do doma na Peci, kjer jih je z okrepčilom pričakal prijazen oskrbnik doma. Pot so nadaljevali nad kočo po jugovzhodnem pobočju, kjer se nahaja nekakšno sedlo med Malo Peco in Kordeževo glavo. Na tej lokaciji lahko uživamo v lepem razgledu. Po nekaj minutah se je bilo treba odločiti (na
višini 1725 m) o smeri vzpona na goro. Možni sta dve smeri. Leva je zelo zahtevna, sicer zavarovana pot (»plezalna«), ki je namenjena bolj izurjenim planincem. Desna pot, ki poteka naravnost, pa je »samo« zahtevna.

Glede na odločitev večine smo izbrali drugo manj zahtevno pot, ki je na začetku široka, kamnita in precej strma, ko pa smo po nekaj minutah stopili iz gozda, nas je spremljalo le ruševje, ki je ponekod ob poti tudi že posekano. Na tem delu smo desno v dolini lepo videli Mežico, levo pa že območje sosednje Avstrije. Čez približno pol ure strmina nekoliko popusti, ruševje se zredči in zniža. Zadnje minute med hojo po grebenu pa smo že videli vrh, kjer smo se vpisali v knjigo, se okrepčali in vrnili nazaj proti dolini. Seveda pa pri spustu niso mogli mimo votline kralja Matjaža, ki je v začetku opuščenega rudniškega rova. Za
zaklenjeno kovinsko pregrado je bronast kip kralja Matjaža, spečega za mizo, ki spokojno vleče dreto in se ne da motiti.

Fotografski utrinki:

Na poti začetku poti so bili še malo premraženi

Med potjo se je namesto mraza pojavila vročina

Sedlo med Malo Peco in Kordeževo glavo s prelepim razgledom

Prvi in najbolj vztrajni na vrhu Pece

In tako na vrh Pece prihaja komandir Niko Kolar

Še skupinski posnetek na vrhu Pece

Speči kralj Matjaž

Po zaključku zahtevnega in napornega dne se je vsem pohodnikom še kako prilegel počitek, misli pa so bile že uprte v nove podvige, ki utrjujejo fizično pripravljenost za vsakodnevno zahtevno policijsko delo in prispevajo k dobrim odnosom med  sodelavci.

Uredniški odbor